Dolgo
je tega, kar je potekala predstavitev moje Čarovnice Čirčakule, knjige, s
pesmicami, namenjenimi otrokom. Knjige, za katero sem ilustracije preskrbel
tako, da – sem zbiral sličice svojih otrok, sličice, katere sta, Nina in Igor,
sama od sebe, spontano risala, potem pa sem med njimi izbiral, in izbral tiste,
za katere sem presodil, da ustrezajo besedilom…
Na predstavitvi
sta bila tudi Pečjak, in njegova žena, in v nekem trenutku, ko sta listala
Čarovnico, se je zaslišal ženin
tudi-ti-bi-lahko-takšne-risbice-uporabil-v-svoji-knjigi…
In res,
se je kasneje izkazalo, da tudi je naredil, nekaj podobnega. Šel je namreč v neke
vrtce, in tam otrokom naročil, kaj naj mu rišejo. On jim je opredelil vsebino,
in jim je svobodno voljo, potemtakem neko spontanost, dopustil samo v načinu
izdelave. In v tem je velik problem, vsaj kakor jaz gledam, in vidim, kajti…
Ena
temeljnih razlik med obrtjo in umetnostjo je prav v – spontanosti! V tistem,
čemur pravimo navdih.
Že res,
da je tudi v umetnosti prisotna obrt, neka izdelavna umetelnost, umetje, neka
rutina, a je prisotna zgolj v toliko, kolikor ti v mezinec zleze občutek za
ritem, za naglaševanje, za uporabo besed, takšnih in drugačnih, kolikor se ti
besednega zaklada nabere… dočim je vse ostalo prepuščeno tistemu, kar in kakor
te potegne, kar in kakor te dobesedno sproti vleče, ne da bi, ob tem, vedel,
marsikdaj, do kod, kam te bo potegnilo! Spontanost. In spontanost je
nepotvorjenost, in nepotvorjenost je iskrenost, in iskrenost je prepričljivost…
Pri
obrti pa kalup za kalupom, v naprej odmerjeno, in usmerjeno, v naprej, v
glavnini, poznano, opredeljeno, pa bore malo zmore presenetiti. In je res tudi
v obrtnih izdelkih moč najti umetelnost, a le umetelnost izdelave, ničesar več.
In kadar je zadeva zadevi malodane na las podobna, takrat tudi neke posebnosti
ni moč najti.
Kasneje
sem izgubil svoje ilustratorje, tiste, pač, kateri so bili, zame in meni,
najbolj prepričljivi. Kakopak, dobil sem neke druge, odrasle, ki so znali in
zmogli risati in slikati, a se je med njimi samo en, prijatelj, pesnik, slikar,
ilustrator, dramatik… moj srbski »brat« izkazal s tem, da je v njem še dovolj
otroka, da zmore biti nekaj posebnega, in v svoji edinosti prepoznavnega,
prepričljivega. Naj mu bo lahka zemljica…
Ko bi o
tem govoril na nekih srečanjih ustvarjalcev, bojda celo za otroke, bi me
postrani gledali. Sem že doživel, ko sem omenjal neko »poštirkano« zborovsko
petje, tozadevno pesmic, namenjenih otrokom, a se je meni slišalo, da so bolj
dedkom in babicam posnete. Kjer so otroci, kjer je otroškost, tam ni ničesar
zlikanega, vse pomečkano, z madeži popackano, pa je moč jedilnik brati z majic,
in prehojene stezice, s hlač. Tam je vse tako, kot pri otrocih mora biti –
sproščeno! In je igra na prvem mestu, medtem ko neka urejenost, predpisanost,
po-notah-odpiranje-ust… pih, španska vas!
Ni komentarjev:
Objavite komentar