Ker je skočil z nebotičnika…

… se je ubil.

 

Trditev, ki skuša med seboj, neposredno, povezati nek vzrok, in njegovo posledico. Trditev, ki je samo na prvi pogled pravilna, dejansko pa ni, kajti – ko bi bil (vsak) skok z nebotičnika usoden, ko bi sam skok pogojeval posledico, izkazano v tem, da se je končal s smrtjo, potem bi bil zapis pravilen, tako pa…

 

KO bi skočil z nebotičnika s padalom, ali z zmajem, bi še vedno skočil, vendar se ne bi ubil!

KO bi skočil z nebotičnika na neko blažilno, prožno, mehko podlago, se tudi ne bi ubil! Pomeni, da sam skok ni tisti, ki pogojuje nek tragičen zaključek (posledico), pač pa…

 

Ker je z določeno hitrostjo (pogojeno z višino skoka) pristal (treščil) na trdni podlagi, se je ubil. In ker se s taisto hitrostjo ne bi ubil, ko bi padel na neko nekaj metrov debelo plast blažilnega materiala, ostane, pri uvodoma zapisani povezavi vzrok-posledica ena sama zadeva, ki je odločujoča za smrt – trda podlaga, oziroma pristanek na njej. In nikakor ne skok.

 

Potemtakem: padel je na pločnik, in se (zaradi tega, zaradi padca) ubil.

 

Malenkost? Dlakocepstvo? Natanko iste vrste, kot je obast-pokvari…

Kadar niti vzrokov ne zmoreš opredeliti, kako lahko o čemerkoli trdiš?!