Moje
»ilegale« je, kaže, konec. Vse več jih je, ki me »poznajo«, in vedo, da pišem,
da sem prišel iz Ljubljane, celo se zna zgodit, da mi neko od mojih knjig
omenijo…
Vse
večkrat prejmem nek pozdrav, z nekim vljudnostnim, bojda, nasmeškom, in vse
večkrat moram odgovarjat, na te pozdrave, brez nasmeška.
Ne vem
niti komu odgovarjam, niti čemu bi se nasmehnil…
V
določene trgovine sploh nerad zahajam, in grem, vanje, po sili. Se »topijo«,
malodane vsi, ko me zagledajo. In zlasti ženski del ima rad poezijo…
In je
varnostnik diplomat, se ne bi ženskam zameril, pa celo povpraša, ko med
policami iščem, če mi lahko pomaga najti…
In
iščem prednosti, v okviru danih razmer. Prva je ta, da me samo »poznajo«, nič
več. Druga, da je tistih, ki me niti ne »poznajo«, še vedno krepko več, kot
onih, ki me. Tretja, da imam svoj breg, pa sem med temi, ki me »poznajo«, le
toliko, kolikor je neizogibno. In četrta – sem v odhajanju, počasnem, pa bom že
zdržal teh nekaj let, domnevam. Čeprav…
Priznam,
tudi določene ugodnosti izhajajo, iz tega. Sem jih deležen, bi se lagal, ko bi
drugače trdil. Sicer so vse dovoljene, in v okvirih sprejemljivega, a bi jih
zlahka preskočili, ko me ne bi »poznali«.
Ni komentarjev:
Objavite komentar