Na
srečo imam pisanje!
Ki več
mi zaleže, in bolj mi odleže
kot marsikatero
čvekanje.
Na
srečo imam pisanje!
Ki
vselej je novo, in vselej je sveže,
četudi mi
je vsakdanje.
Sem že,
mnogekrati,
se z
njim znal pobrati,
in iti,
in nadaljevati.
Na
srečo imam pisanje!
Sede me
povede, sede me popelje,
če treba
je, tudi med sanje.
Na
srečo – imam pisanje!
Ne
bije, ne mlati, ne ruši, ne melje,
ko seje
mi in ko mi žanje.
Je z
njim vedno biti,
povsod,
z njim, mi iti,
pa
zmogel bom, z njim, še – oditi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar