Ne vrne se nebo

V kozarec nalijem si čisto vodovje,

bi vina preveč mi bilo,

požirek popijem, poplaknem zobovje,

in vržem pogled v nebo…

 

Se Luna je vzpela, da bi razodela

premnoge kotičke teme,

okrogla, debela mi spanec je vzela,

in to sila rado počne…

 

Kot bi se smejala, jezit se podala,

bolšči, le bolšči, in izziva,

ob njej neka zvezda v hipu je znala

postati na nebu minljiva…

 

Zamudil sem hipec, bilo ni želeti,

ne vem, naj po glavi se bijem,

kaj več od življenja hotel bi imeti,

še to komajda zaužijem…

 

Požirek požirku, do dna je izpito,

lahko se na glavo obrne,

utrinku in meni do konca razkrito,

nebo se nikdar več ne vrne…