Na vrhu, na dnu

Na vrhu sveta je nebo,

ki z zvezdami je okrašeno,

in toplo, globoko oko,

se daje docela vzneseno…

 

Na dnu sta le tema in hlad,

in ko te v njiju ovije,

ti zlahka je dano spoznat

kako je, ko moč ti izpije…

 

Na vrhu prav dolgo ni bit,

se v redkost lepota razdaja,

ne da se prav zlahka lovit,

a hitro popelje do kraja…

 

Na dnu prav drugačen je spev,

ne vpraša, močno se oklepa,

če bi ali ne bi hotel,

ne da se, nikoli, prav zlepa…

 

Brez vrha ti dna ni spoznat,

brez dna pa ni vrha imeti,

med njima, na sredi zgolj stat,

pa ni, prav nikakšen, živeti…