Nisem smetar…

Ni do tega mi, da s smetjem se bavim,

ko bi mi bilo, bi šel za smetarja,

kar je neznačajsko, nikdar ne prebavim,

že z daleč odbija, preveč zaudarja…

 

Ni do tega mi, da sprejmem neljubo,

zato, da ne bil bi po sili vsej sam,

da sebi bi, s tem, počenjal v izgubo,

četudi grem h koncu, se v smetje ne dam…

 

Naj bo, ker pač mora, drugače ne zmore,

tam, kjer ni odpada, se dobro zgubi,

naj bo, slej ko prej bo deležno pokore,

a meni ubadati z njim se več ni…

 

Pač, pota prav rada prostora ti dajo,

ko redčijo, sproti, številen korak,

in, bojda, na samem to prednost imajo,

da več je miru, in čistejši je zrak…