Pihljavo

Na mojem koncu neba je pihljavo.

Nek vetrc nežno češe travo.

Sonce pa lije, ne more bolj liti,

za malček ogreje, ko sili zlatiti…

 

Je zgoraj vse modro, s pridihom bledice,

na tleh pa k počitku gredo vse stezice,

se zredčilo ptic je, a še vedno poje,

in pikapolonice šle so v roje…

 

Kar silijo v hišo, še s sebe jih trosim,

verjamem, ni lahka v hladu jim bosim,

in z njimi še smradci, ter druga živetja,

leteče, hodeče, do v hišo dospetja…

 

Lovim, in iznašam, in okna zapiram,

sem se jih navadil, se več ne sekiram,

saj itak, prav kmalu, bo zima dospela,

in zgodbe loveče premnoge odvzela…

 

Pihljavo, prav nežno, da godi, gladeče.

Prisluhnem, kot da vetrc nekaj šepeče,

ne vem, se za hipec zazdi mi, da pravi,

naprej, le naprej, in se nič ne ustavi…