Nocoj bedim...

Nocoj namenoma bedim. Me je lopnilo, drevo, tudi po glavi. In je občutek tak, kot bi dobro odmerjen udarec, nekega težko kategornika, prejel. Pa čakam, da vidim, če bi se kakšna vrtoglavica, ali mučnina, pojavila. Za vsak primer…

 

Tudi sicer bi, domnevam, bedel. Nenamenoma. Jutri grem namreč po Malo, in je vsaka noč pred najinim snidenjem bedeča. Po njenem odhodu tudi…

 

Ni sile, itak sem, od nekdaj, bolj nočna ptica. In ni sile, sem že marsikaj težjega doživel, kot je čuječa noč…

 

Nekateri ne marajo, kadar o njih govoriš. Tisto, kakopak, kar jim ni všeč slišat. In kadar ob tem še zapisuješ, kot jaz, v časopise, dolge čase, se jim neljubost samo še poveča…

 

Pa sem doživljal, še v času brez sprehajalnih telefonov, nočne klice. Kakopak takšne, ki so bili prekinjeni takoj, ko sem se oglasil. In so bili vztrajni, vsako noč, in nenehno skozi noči, vse do tedaj, dokler nisem takratnega PTT-ja poprosil za pomoč. In so zlahka zadevo uredili. Kako, tega ne vem, vem pa, da sem imel mir…

 

In sem doživel tudi to čast, da so mi s pištolo pretili, češ da bom poiskan, najden, in, kakopak, odpravljen. A sem tudi to preživel. Sicer ni bilo najbolj prijetno, a mi ni prijetno tudi takrat, kadar bi me nekdo rad izsiljeval… ali podkupoval… ali kakršne koli druge nečednosti počel, z menoj, ali pa meni…

 

In sem doživel, da sem ostal brez zaposlitve. Enkrat. Ker sem povedal tisto, česar, očitno, ne bi smel, a bi, obenem, vsakdo moral povedati. Da bi se odpravilo, nekaj, kar se niti pojaviti ne bi smelo. In sem doživel, dvakrat, pardon, trikrat, da sem ob polni za-vogalni podpori, premnogih »pravičnih« in »poštenih«,  o dveh direktorjih, in o enem vodji, spregovoril, v ne tako majhnih prostorih, v katerih so bili vsi stoli, do zadnjega, zasedeni, jaz pa sem imel občutek, ko sem usta odprl, da sem sam, popolnoma sam! Pa sem v odgovor neke grožnje v stilu se-bova-po-sestanku-pogovorila poslušal, celo žugajoč prst gledal, čeprav… čeprav je bilo glasovanje, o nezaupnici, na mojo srečo, tajno, pa je lahko tudi za-vogalna »poštenost« svojo veljavo izkazala…

 

In sem doživel, da mi je neka predstavnica neke stranke »ušesa zavijala«, prek nekega časopisnega dopisovanja, stranke, katere vodja pridno beleži vse, in skuša povrniti milo za drago, če se mu tako izide, in sem, posledično, tudi brez nekega koščka kruha ostal, čez čas, ko je milo postalo dovolj drago…

 

In sem doživel cel roj nekih obtoževanj, klevetanj, dokazovanj, neprepoznavnih, kakopak, anonimnih, ko sem o odsotnosti nekega zdravnika pisal, pa organizacijo v neki bolnišnici grajal, ker ima, bojda, urgenco, takšno, da mora v njej od bolečin zvijajoče se bitje čakati nekaj ur, ker je zdravnik tačas, čeprav je na urgenco razporejen, na nekem drugem oddelku… in so se tudi posamične grožnje, kakopak anonimne, izkazovale…

 

In sem doživel… ma, marsikaj sem doživel, in predvsem spoznanje, da je znotraj gobcev-polnih »poštenosti« običajno tako, da sam ostaneš, ko zagusti, in ne čakaš, da bodo akterje določenih nečednosti sneli z njih moči, pa da bi za nazaj po njih, »pošteno«, kakopak, pljuval. Tako da…

 

Udarec gor ali dol, se skorajda ne pozna. Že res, da je bil današnji slivovit, in deblovit, a je res tudi to, da je eden redkih, pri katerih so bile vsaj okoliščine razkrite, in sem že v naprej vedel, da sem sam, v boju na štiri oči, z drevesom. Pravica pa, itak, pravijo, vedno zmaga… 

Ko bi, bi raznih »pravičnih poštenjakov« že davno ne bilo več! Na škodo poseljenosti planeta, resda, a v korist čistosti ozračja.