Janeza Menarta sem imel, in ga imam, rad.
Že kot mladenič sem imel priložnost vzpostaviti prvi
stik z njim. Takrat je v Delu skrbel za neko pesniško rubriko, jaz sem mu svojo
pesem poslal, on pa jo je objavil...
Kasneje sem ga imel priložnost tudi srečati, kakopak v
živo. In mi to srečanje, še vedno, predstavlja enega najpomembnejših trenutkov
mojega življenja.
Njegova poezija je razumljiva, povsem življenjska, in
zapisana tako enostavno, preprosto, da je sila zahtevno takšno preprostost, ki
malodane o samoumevnosti govori, dosegati.
Janez Menart je meni, vem, bogokletno bo slišat,
tisto, kar občost priznava Prešernu - največji slovenski pesnik.
Nekoč sem se poigral z njegovo pesmijo, žal ne za časa
njegovega življenja, pa da bi oceno svojega igranja slišal, iz ust dragega mi
velemojstra stihov, kaj pa je iz tega igranja nastalo, pa lahko vidiš, če
spodaj pogledaš, in prebereš...
Ni komentarjev:
Objavite komentar