Mirko, prosim, telefon...

Bila sva dogovorjena, urednik Totega lista (Večer) in jaz, da me lahko, načeloma, v primeru neke nuje, nenadne potrebe, kadarkoli pokliče po telefonu. Lepo, celo zelo lepo sva sodelovala, in brez slehernega zadržka smem zapisati, da sem bil dolga leta njegov »vlečni konj«, avtor, ki mu je daleč največ zapisov posredoval, in so bili tudi objavljani…

 

Zgodilo se je, da sem bil odsoten, na dopustu, pred koncem tistega decembra, daljnega leta 2006. In sem v miru preživljal tisti dopust, v Kranjski gori. Ko pa sem prispel domov, v nedeljo popoldne, sem, med ostalim, preverjal tudi računalnikov nabiralnik, ter med prispelo pošto zagledal tudi urednikovo prošnjo, ki je čakala na moj odziv ves teden…

 

Ukinjali so tolar, takrat, pa je želel imeti tej priložnosti namenjen sestavek.

Takoj naslednjega dne, v ponedeljek, sem ga, zjutraj, poklical, in po uvodnem pozdravljanju in spraševanju o tem, čemu me ni klical, povprašal, najprej, do kdaj zapis potrebuje.

Najkasneje do jutri, do sedme ure, zjutraj, sem izvedel. Fantastično, potemtakem imam skorajda ves dan na voljo, da izpolnim naročilo! Bentiš, in to specifično naročilo, zelo, ker…

Koliko prostora imam na voljo? In mi je povedal število znakov, s presledki vred, kolikor jih sme biti v eni vrstici… ker je dokaj ozek prostor namenil pisanju. Prav…

Koliko vrstic pa naj bi bilo? In mi tudi to pojasni (ne pomnim števila, štet se mi pa, sedaj, tudi ne da), ter pridoda od-vrha-do-dna. Prav…

Malo čudno bi zgledalo, na takšnem prostoru, ko bi bilo zapisano v prozi… sem nadaljeval. In izvedel, da sploh ni mislil na prozo, pesem želi imeti… Prav.

In je slišal, da jo bo imel, najkasneje do polnoči, istega dne, seveda.

Kaj pa, če ne bo šlo, je bil dvomljiv. Potem bom kar prazen prostor pustil, je, bolj kot meni, samemu sebi pojasnil, kako bo razrešil zaplet, v kolikor do njega pride. Jaz sem bil tiho…

 

Skuhal sem kavo, se toplo oblekel, in šel sedet na vrt, da v miru popijem, in kakšno pokadim, ob tem. Ne vem, morda sem sedel pol ure, morda uro, nato odšel k računalniku in zavihal rokave. Toliko in toliko vrstic, toliko znakov, največ, v vrstici, pa o tolarju naj bi verzi govorili. Prav. In je steklo. In je teklo, dokler ni bilo zaključeno. In je še istega dne, v svojem delovnem času, prejel zapis…

 

Kasneje sem slišal, da sem velemojster besede, in da mi je neizmerno hvaležen, in… jaz pa sem ga samo prosil »Mirko, če se še kdaj kaj takega pripeti, prosim, telefon…«