Ne meni
se za mnenja okolja, upoštevaj besede posameznih…
Sleherno
odraščanje predstavlja tudi iskanje samega sebe, v okviru tega tudi neke
potrditve zastavljenih poti, razmišljanj, odločitev, ravnanj, ne nazadnje tudi
posledic (rezultatov) naštetega.
S temi
potrditvami namreč odraščanje išče sebi mesto znotraj vsega, se, znotraj tega
vsega, umešča, išče smiselnost, vrednost samega sebe. Težava je v tem, da
večina odraščanj – nikoli ne odraste, ker nima v kaj, odrasti…
Spočetka,
ko še nikamor nisi zmožen dospeti, odgovore na vprašanja iščeš znotraj neposrednega
okolja, tam, pač, kjer so ti dosegljivi. Običajno ta okolja sodijo v tisto
običajno, vsakdanje, nič posebnega, v kategorijo, znotraj katere živijo, da
živijo, in se izkazujejo izključno z nekimi povsem vsakdanjimi opravili, in, v
okviru njih posledic, z vsakdanjimi »dosežki«. Pa se zna hitro zgoditi, v
kolikor te vsaj malo po svoje vleče, da zlahka prerasteš ta mnenja, te,
običajne, prakse, ta običajna okolja, in ti v ničemer več ne morejo služiti v
podobah nekih meril, usmeritev, še huje, postanejo ti moteča, ker tvoje
posebnosti ne prepoznavajo kot nekaj pozitivnega, spodbudnega, pač pa jim
postane celo moteča. Je drugačna od njihovih običajnosti, potemtakem ne sodi v
njih kroge, ker je z njo nekaj narobe (po njih ugotovitvah), saj ni običajna,
potemtakem, zanje, normalna…
Z vsako
stopnico, katero uspeš premagati, se to nasprotje izkazuje kot še bolj
izrazito, dokler, na koncu, ne privede do tega, da nisi samo ti njim čuden,
nesprejemljiv, pač pa to postanejo tudi oni tebi. Oporo, usmeritev pa še vedno
potrebuješ, kajti še vedno odraščaš, še vedno samega sebe iščeš, še vedno pri
tem potrebuješ pomoč. Brez ustreznih primerjav, ki potekajo v odnosu do nekih
celot, niti lastnega mesta, pomena, vrednosti ne zmoreš opredeljevati.
Zaradi
te potrebe se začneš ozirati višje, najprej v okviru tistih, ki so tudi okolju »čudni«,
ker se izkazujejo z istimi zadevami, s katerimi se tudi sam, kasneje, ko
ugotoviš, da si taiste prerasel, pa začneš, s svojimi iskanji lastne umestitve,
gledati po vrhovih. In se oziraš k tistim, ki ne samo, da se ukvarjajo z istim,
kot ti, pač pa so se, s tem ukvarjanjem, vidno izkazali, so postali nekakšne
avtoritete, celo tistim občim, ki jih sicer ne spoštujejo, ne upoštevajo, celo
ne razumejo, a jim kljub temu določena priznanja izkazujejo, radi, preprosto,
tega, ker so ti posamezniki že postavljeni na neka vzvišena mesta, in so
družbeno priznani…
Bolj
kot napreduješ, v svoji rasti, bolj (iz)veš o tem, kje si, kakšen si, kdo si.
In bolj očitna postaja različnost med teboj in okoljem, med teboj in vsemi
tistimi, ki sicer bi sodili, odmerjali, a še zdaleč za kaj takega niso
poklicani, do česa takega upravičeni, ker – najprej pokaži, to, kar zmoreš,
šele nato se loti o tem razpravljati!
Ko
dospeš do tega, da več ne potrebuješ mnenj, napotkov, potrditev, takrat dospeš
do tega, da se je tvoje odraščanje zaključilo, da si zrasel v neko svojo
odraslost, da zmoreš, celo potrebuješ samostojno in predvsem – po svoje! In
takrat se začne neka druga zgodba, zgodba, znotraj katere začneš »tekmovati« s
samim seboj, nikakor z ostalimi, iščoč neke meje, do katerih si zmožen seči,
neke načine, posledično rezultate, s katerimi lastna prizadevanja še za mrvico
višje umestiš. Sebi vsaj. Pri čemer se pripeti tudi to, da nimaš več kje, pri
kom iskati nekih ocen, pač pa je od tvoje zmožnosti realne presoje odvisno, to,
ali ugotoviš nek napredek, v sebi, pri sebi, svoj, ali pa moraš še nadaljevati,
in se truditi, ne da bi imel kakršnokoli jamstvo za to, da obstaja še višji
vrh, na katerega zmoreš dospeti, od teh, na katere si že dospel.
Lahko
bi zapisal preprosteje: ne oziraj se po enakih, sebi, ali slabših, vselej naj
ti bodo boljši, od tebe, merilo!
Ni komentarjev:
Objavite komentar