Zajec v
življenje gleda,
in se
križa, in benti,
mu po
dolgem že preseda,
ker
krivica se godi…
Je na
njivi zeljnoviti
čudežen,
res rajski svet,
ga
grozljiv nek cucek ščiti,
mu ni
do želja dospet…
Blagor
ptici, zna dospeti,
tja,
kjer ni ga, da podi,
tudi
sam bi šel leteti,
mu
usoda ne pusti…
Je
medvedu več pravice,
vzame tam,
kjer je za vzet,
zajčku
pa gredo stezice
v
običajen, zajčji svet…
Tudi on
bi, kar se nudi,
vse,
kar mu srce želi,
a zaman
se, revež, trudi,
se
krivica mu godi…
Tam,
kjer medved prilomasti,
možnosti
se kup razpre,
zmore
se v obilju pasti,
zajčku
pa tako ne gre…
Njemu
mamica je dala
dolge uhe,
dir v noge,
ga na
križev pot poslala,
vsakdo
ga (s)poditi sme…
Sanja,
zajček, o pravici,
grdi so
krog njega vsi,
in
zavida vsaki ptici,
medved
sline mu budi…
Ko bilo
bi vsem po meri,
ko bi
cucka ne bilo,
bi v
raj peljale dveri,
brez
krivice vsem bi šlo…
Ni komentarjev:
Objavite komentar