Večer zgolj nek

Večer. Nalijem si žganice.

Sem v lahko noč pospremil ptice.

Pobral perilo, suho, z žice.

Zaklenil vse stezice.

 

Vse, razen ene.

Tiste, ki žene,

vsaj mene,

do mene.

V besede.

 

In srknem srk, povlečem dim.

Vse do pepelnika gorim.

V pepel, in potlej tudi z njim,

z gotovostjo puhtim.

 

Počasi, vztrajno.

Neomajno.

Že trajno,

v običajno.

V besede.

 

In vse manj kaže mi do dna.

Vse manj je pravzaprav vsega.

 

Gorim.

Puhtim.

V besede.