Tako je s tem…

Kadar psihična ali duševna bolezen izniči razumskost, ostane samo pamet, oziroma, če drugače zapišem: človek + bolezen = »zdravo« neumna običajnost.

Niso skrivnostna…

… »gospodova« pota, skrivnostna so pota človekovih genov – v vse smeri se podajajo, a se le tu in tam pojavijo…

V iskanju smerokazov…

Ko iščeš smerokaze pravilne poti življenja – nikjer jih ne moreš najti, razen v lastnem etičnem ravnanju.

Rad imam…

… tiste, ki sebi nakopljejo težave zato, da jih drugim razrešijo, ne prenašam pa tistih, ki jih sebi razrešujejo tako, da jih drugim porajajo.

Ko bi moral izbirati…

… med Levjesrčnim in Bikoglavim, bi po bi po Cvetnobudečem povprašal…

Bodi (p)ozdravljen, slepi svet!

Danes mrtvi praznujejo, živi pa jim v riti lezejo.

Zimokletna…

Drevje se slači,

dneve drugači,

še malo pa bodo v pusti gnilobi,

mraz veter vleče,

v sivem preteče,

vrata odprta moreči tesnobi…

 

Upe vse mine

v objemu praznine,

ni da rojevalo žarke bi nade,

sonce ne greje,

cvet se ne smeje,

jutro zadiha, pa mrak ga ukrade…

Zamanska…

Kultura in prosveta

zaman sta na tem svetu:

goveje zgolj obeta

se vsakemu teletu!

Škodljivost javnega izobraževanja…

S tem, ko »izobražuje« nagonski živelj, šola ustvarja oceane NERESNIČNEGA znanja, posledično nešteto »strokovnjakov«, ki niso nič drugega kot – govoreče papige!

 

Znanje NI zmožnost ponavljanja naučenih podatkov, pač pa je zmožnost kritične presoje njihove verodostojnosti in zmožnost učinkovite njihove uporabe, v smislu razreševanja problemov in vzpostavljanja novih, boljših okoliščin živetja!

 

Dokler šola NE bo iskala ZMOŽNOSTI RAZUMEVANJA, dotlej se bo lahko hvalila samo s tem, da je povečala število magnetofonskih trakov, ki destruktivno posegajo ne samo v védenje sámo, v znanost, pač pa tudi v vsakdanje, praktično živetje!

Resnica…

… nima te moči, da bi se z rogovi kosala.

V pozlati…

Niti malo produktivno

ni v pozlati beg iskati,

ker pod njo se primitivno

zna samo še bolj sijati…

Počutim se…

… včasih, kot smerokaz, ki na opusteli cesti gleda, kako jo prerašča trava.

Ni rešitve v tem…

… da svinjo nenehno preoblačiš, dokler bo svinja, dotlej bo umazana.

Neumnost…

… ne zmore drugače, kot soočati se s posledicami lastnega »znanja«. Žal pa se ni zmožna s samo seboj soočiti.

Dan reformacije?!

Koga ali česa?! Kako, za vraga, je moč praznoverno neumnost reformirati?!

V kotu sveče…

V kotu sveče tiha slika, žalost ji trepeče,

noč polagoma usiha, jutro hrepeneče,

dnevi se v nazaj vrstijo, se nešteti zdijo,

v mrežo krhko se lovijo, zgolj da zabolijo…

 

So ostala daleč pota, upanje sirota,

v isto smer, brez kažipota, vsak korak pa zmota,

ko bi dalo znova iti, znova se truditi,

bi enako tekle niti vse moči izpiti…

 

V kotu sveče čas pomeče

prav na dno temačne vreče,

vse, kar v upanja izvira,

da potolče, da požira,

v kotu sveče tiha reka

le poslavlja se, odteka,

nič ne nosi, le odlaga,

dokler ne omaga…

 

V kotu sveče prazne sanje,

le kdo še verjel bi vanje,

pesem, davno že izpeta,

in prekleta mnoga leta,

v kotu sveče, brez oddiha,

le ugaša, le usiha,

ni snovati, ni dajati,

le na kraj čakati…

Večen dan…

… bi postal dolgočasen, ampak večna tema zagotovo ni ustrezna rešitev pred dolgočasjem.

Kjer vsakdo…

… lahko uspeva, tam ne išči uspehov.

Nekateri…

… prisegajo na vsak-dan-jabolko, drugi na vsak-dan-kozarček, tretji na vsak-dan-kefir… jaz pa pravim, da je neumnost, očitno, izjemno trdoživa.

Ne mika me…

… da bi o vsem vedel! Že to, kar vem, mi je dovolj uničilo življenje.

»Logika« nelogičnosti…

Samo bebcem in bolnikom so NE-logičnosti nekaj povsem »normalnega«, pa… NE išči ljubezni tam, kjer moraš-najprej-imeti-rad-sebe, kajti ljubezen je ODREKANJE sebi v korist drugega, sebičnost pa tega NI zmožna!

Je vrag…

… kadar ti rok uporabnosti že z rojstvom poteče, potem pa se samo še kvariš, kolikor je to sploh mogoče, kakopak.

Življenje…

… z duševno obolelo osebo je podobno večpredstavnemu gledališču: v navidezno eni zgodbi se jih več dogaja, medtem ko njihov akter komajda uspeva preobleke menjavati.

Snovanje…

… je graditev bodočnosti, živim-da-mi-je-lepo pa je njeno požiranje.

Bodi (p)ozdravljen, slepi svet!

Ko bi sila imela glavo, bi se same sebe bala.

Kric-krac…

Kric-krac, vsak pajac je prepričan, da je glava,

krac-.kric, kup betic, v njih neumnost zaletava,

kric-krac, je štrapac ta nagonska strahovlada,

krac-kric, glad stenic, svet pa tone in propada!

Svet Kremenčkovih…

… je zamenjal svet kretenčkovih!

Gluha cesta…

V daljo vodi gluha cesta,

konca videt ni,

v neka tuja, prazna mesta,

v neke hladne dni,

mnoge že je popeljala,

jaz se ji ne dam,

zlahka bi mi razdejala

vse, kar še imam…

 

Siva se nenehno kaže,

ni ji čut srca,

prah dviguje, da umaže,

z blatom zapaca,

je v oblak temán odeta,

sonce zre drugam,

bolj kot vabi in obeta,

manj je je željam…

 

Kliče, kliče, ne zamuja,

vse življenje me že snubi,

bojda rádosti ponuja,

tam, na oni strani drugi,

kliče, kliče, vztrajno vabi,

češ kaj vse mi zmore dati,

a korak po svoje grabi,

ne pusti se zapeljati…

 

Kliče, kliče, v prazno mlati,

ni nikakor ji dojeti,

da ne vleče me iskati

tam, kjer sonce ne posveti,

naj kar vodi, naj kar nosi,

vse, kar se prek nje podaja,

mojo stezo ptica prosi,

pa zvestó ob njej ostaja…

 

V daljo vodi gluha cesta,

konca videt ni,

v neka tuja, prazna mesta,

v neke hladne dni,

meni pa brez moje ptice

pusto bi bilo,

ne cvetele bi kresnice

čez nočno nebo…

O občem »zadovoljstvu«…

… pričajo tudi podatki o alkoholizmu, (družinskem) nasilju, zlorabah otrok, prešuštvu, samomorih… podatki, ki Deželo uvrščajo na sam vrh svetovne lestvice.

Hm, tam…

… kjer sta kuharska knjiga in »sveto pismo« krepko več v prometu, kot poezija, tam je civiliziranost tako napredna, da križ pomaga samo v primeru, da se z njim dokončno vsega primitivizma odkrižaš.

Skorajda pokopan…

Mnogim sem se že pokopal, kakršen sem jim bil, redkim sebe ohranjam, a tudi ti redki vse redkejši postajajo. In ne prižigam sveč, ne polagam vencev na grobove samega sebe, na njih ne žalujem, nasprotno, z bedakom se znam ozmerjati, trudeč se, da tudi pri tistih vse redkejših na enak način ne zaključim samega sebe bivanje, čeprav – raje, krepko raje ena sama, iskrena, vrednost, kot mrgolenje lažnivega, sebičnega smradu, kateremu niti pljunka ne bi namenil, je slina krepko vrednejša.

Ne gre…

Bivanje človeka z nagonskim bitjem je bivanje uvidevnosti s sebičnostjo, pa ne zmore dolgoročno uspevati. Uvidevnost se upeha, izgubi voljo, sebičnost pa narašča, do lastne neznosnosti.

Sorodstvo z opicami…

Človejaki so neposredno v sorodstvu z opicami, ljudje posredno, prek človejakov.

Ni res…

… da je pri osmih milijardah enaka genska sestava, približno petina milijarde NE premore (opičjega, Neandertalčevega) gena MCPH1.

Če v blatu…

… ugotavljaš zakonitosti vode in zemlje, je enako, kot če to počneš v »človeštvu«! Najprej blato osuši, nato njegove sestavine ugotavljaj.

Ko bi…

… bilo »človeštvo« sestavljeno samo iz človejakov, bi še danes veljale »resnice« pognale v krošnjah!

Če je…

… lažnivec tisti, ki zavestno govori neresnico, je butec tisti, ki to nevede počne.

Povej jim…

… pravljico. Če jim bo všeč, jim bo za resnico veljala.

Leta…

Kakor mi nalagajo, tako mi tudi razbremenitev obetajo, še zlasti odkar v njih ne iščem tistega, česar najti ni moč.

Nekoč sem vse imel…

Nekoč sem imel vse,

no, vsaj zdelo se je tako,

vodnjak, da iz njega vre

prepolno zvezd nebo…

Nekoč sem imel vse,

no, tako se je kazalo,

vendar – ko se laž razpre,

ne ostane niti malo.

 

Nekoč sem imel vse,

no, Luna je izven ostala,

nemarnica rada odstre,

ko se bo svetit podala…

Nekoč sem imel vse,

no, tako se mi je zdelo,

ostalo v spominu je,

zato, da bi bolelo.

Sprememba…

Odkar s kemičnim gnojim, in kompostiram, mi ni mar za ves gnoj tega sveta.

Kot školjka…

V bolečini se biser zbrusi, da se z oklepom obda…

Bodi (p)ozdravljen, slepi svet!

Celo v vesolju je manj praznine, kot v povprečnosti.

Ti, lažnivec, ti…

Ko bi dejal, da sem utrujen… senca bi se mi porogljivo nasmejala, in mi prišepnila »ti, lažnivec, ti«…

 

Dan sva zastavila pred šesto, na dvorišču sva, stoje, kakopak, več kot dve uri mirila malin nezaustavljivi kdaj-bosta-prišla, dokler nisva, končno, nekaj čez poldne, dočakala prihoda svakinje in brata…

 

Dve uri in pol sta bila pri naju, in malodane ves ta čas sem, spet na nogah, ugotavljal kam in kaj prej ter kako se čim bolj enakomerno na tri dele razporediti, kar mi ni, kakor po navadi, uspelo, kajti najnižje rasli prisotnosti je krepko največji del mene šel…

 

Ko sva ostala sama – kosilo sem skuhal med svojo raztrojenostjo, a se je izkazalo, da juha in njoki danes ne gredo v promet, pa je bilo treba tri četrt ure čarati, da sem sčaral neko kombinacijo, ob kateri smem trditi, da je Malo opravilo s kosilom, nato pa sem vse popoldne skušal v čim bolj ubogljivi svoji podobi streči njenemu maličanstvu, ob čemer sem nehal šteti stopnice, ki leže na poti med izraženo njeno željo ter izpolnitvijo…

 

Trenutno se je odločila, da bo neke nalepke lepila, povsod, kamor jih je lepiti, nase, name, na pohištvo, vrata… jaz pa sem do teh vrstic dospel, vedoč, da – če se bo čudež zgodil in bo ob desetih zaspala, bom takrat smel, domnevam vsaj, z aktivnim delom današnjega delovnika zaključiti…

 

Ne, danes nisem utrujen, sploh ne, dobesedno izžetega se počutim.

Poezija…

Ena od zadev, katerim nagonski silo delajo, ko, nezmožni miselno-čustvenega izkazovanja, sleherno svoje sranje zanjo razglašajo. Obenem pa je poezija pokazatelj vsebinske realnosti, kajti za njeno nastajanje so potrebna omembe vredna mišljenja in čustvovanja, za njeno branje prav tako, pa ni nič čudnega, da je v mentalni praznini najmanj brana pisana beseda.

Ukrepi…

…katere je, ob nedavnem izkazu nasilja, predstavil Golob, bi morali veljati povsod, in od nekdaj… ne pa, da je »pametno« odločanje šlo po poteh militve kaznovalne politike, kajti – pošlji luda na put, pa sedi i kukaj!

Fičfirič…

Čuden tič je fičfirič,

v lepe bi oprave,

kljun namesto glave,

čivka pa le nič-sem-nič…

 

Mikajo ga vsi vrhovi,

a usoda ni mu mila,

saj malenkosti njegovi

daje zakrnela krila…

 

Pa zaman v nebo se žene,

ne pomaga mu prav nič:

naj v pozlato se odene,

vselej bo le – fičfirič!

Spusti…

… čredo na pašnik, in videl boš koliko uvidevnosti, poštenosti, pravičnosti… zares obstaja!

Potrošnik…

Kdor nima značaja, ta nima osebnosti. Kdor nima osebnosti, ta ima potrebo po biti-nekaj. Kdor ima potrebo po biti-nekaj, ta je idealen potrošnik…

Ne išči…

… človeka v gneči! Preredek je, da bi se gnečal.

Kjer ne vedo…

… kaj pomeni človečno, tam človeka ne boš našel!

Sila preprosto…

Ko bi bila »ljudstva« zmožna lepšega Sveta, bi bil Svet lepši.

Pod maskami…

Ne maram slinocednih, zahrbtnih vseh stenic,

ne hodim jim naproti, ne hodim z njimi vštric,

čim dlje od mene stran so, mi lažje leže zrak,

pa radi tega vse življenje vodim svoj korak…

 

Ne maram gledališča na oderju vsakdana,

preveč zna zaboleti, ko slika je zlagana,

pa radi tega breg moj sameva, da zapeče,

naj mimo mene blato v daljo neko teče…

 

Človeku pa nikdar mi se ni težko razdati,

nasprotno, človek zmore življenju luč prižgat,

le – dokler ga odkriješ, ti volja zna zastati,

preveč pod maskami vsega, kar ne želiš spoznat…

Nič čudnega…

… da so zadovoljni s seboj… če že drugi z njimi ne morejo biti.

Ni dobro…

… kadar o teži dejanj odloča nacionalna pripadnost!

Tudi prej so se v Deželi dogajali umori, pa ni bilo zaznati takšnega odziva »varuhov pravnega reda«, kakršen se izkazuje ob nedavnem dogodku, za katerega je poskrbela romska roka!

Nacionalizem se je prevečkrat izkazal kot prav nič dober nosilec prav nič dobrih družbenih dogajanj.

Med bedaki…

… so bolj in manj pametni, a vsem je skupno to, da so – preveč pametni.

Ni ga…

Ni »zdravega« nacionalizma, zlasti ne tam, kjer je pripadnost neki čredi izhodiščno merilo ugotavljanja, obenem pa – če si človek, potem pripadaš človeštvu, ono je edino tisto, s čemer te značilnosti povezujejo!

Vseeno je…

… med bebci, čigav po-moje bo prevladal, itak drugačen, kot bebav, ne more biti.

Bodi (p)ozdravljen, slepi svet!

Tisti, ki že tisočletja »človeštvo« ugotavljajo, bi se najprej morali iz zoologije poučiti!

Uspelo nama je…

Da, pridna sva bila, danes, in sva dopoldne skorajda dve uri obirala, popoldne pa še malo več kot uro. Neprekinjeno ne bi šlo, saj je Mali prizadevnost vidno ugašala, pa jo je bilo povsod po bregu iskati, le tam ne, kjer naj bi bila…

 

Največje drevo, obenem na najbolj izpostavljeni legi ležeče, me je presenetilo, samo deset plodov je premoglo v darovanje. Kaže, da je spomladanska ohladitev večino cvetov uničila, čeprav… vsako drevo sem, medtem, ko sem mu plodove odvzemal, hvalil, češ pridno si, le tako naprej. Kakopak se zavedam, da gre »samo« za rastline, a sem tudi »samo« tem rastlinam hvaležen za to, ker se po najboljših svojih močeh trudijo, in mi krepko več, kot »samo« rastline, pomenijo…

 

Od viška glava ne boli, razen, če se ta višek izkazuje v podobi sranja, ki se ti na(d) pleča spravi, pa sva že razrešila vprašanje morebitne presežne letine. Je ne bo, se bo jutri brat oglasil, upam, da tudi svakinjo s seboj pripelje, pa bosta morala kar dobro zavihati rokave, preden jima bo uspelo zanju pripravljeno količino kakijev razrezati in posušiti… ostalo pa – ko bo malčica tu, se bo sladkala, tiste pa, ki bodo dozoreli v njeni odsotnosti, bom pa v kašo spremenil, da ji bom nato zavitke pekel, ali pa jo bo kar tako, ohlajeno, z jušno žlico jedla.

Nebo ostane…

Prek tvojih poljan, ki v jutru dišeče

razlivajo v topel se sonca dotik,

me pesem ogreva, nalahno šepeče

o sapi, ki zbuja povest trepetlik…

 

V nemiru stezica se v dalje podaja,

med rosne vse trave pod širom neba,

korak bi medil, a za hip ne zastaja,

ga želja poganja, za njo se poda…

 

Razlivajo žarki povprek se cvetoče,

potoček med zvezde zbujene šumlja,

v oči prav ves svet se odevati hoče,

pogled vanje tone, nalahno, do dna…

 

In vse to nekoč bo po tihem zastalo,

zaspalo, minilo, opešalo v moč,

nebo pa, v očeh, to bo vedno ostalo,

da zvezde poseje v vse daljšo noč…

Pamet…

… je NE-um, biti pameten je biti NE-umen.

Vsakdo zmore…

… biti sebi najpametnejši, pa sploh ni nič čudnega, da neumnost tekmuje v izkazovanjih.

Nikjer…

…ne moreš najti vsega tistega, kar v sebi zaman iščeš.

Alergičen sem…

… na »mislece«, ki so prepričani, da so iz svojega mikro sveta vesolja zaobjeli.

Zapovedi…

… in prepovedi so potrebne samo tam, kjer nagoni samih sebe niso zmožni v človečnosti živeti!

Človek…

… je tisti, ki Svetu upanja vzbuja, da bi jih človejaki pobijali.

Nezmožni…

… porajanja zadovoljstva, do lastnega dospevajo na račun drugih, pri čemer v obratni smeri delujejo le toliko, kolikor je neizogibno, da do svojega rad-imam-sebe dospevajo. To je, pač, temeljna značilnost prazne, nezmožne, preračunljive sebičnosti.

Samopodobe…

… so komična zadeva: kjer ničesar lepega videt ni, tam cvetijo, kjer obstaja cvet, tam mu napake iščejo.

Večen razkorak…

… kjer ni meja pri željah, tam mora biti sila omejeno tisto, ob čemer naj bi do zadovoljstva dospeval.

Možgani svetlega neba…

Ni šole, ki me nauči razmišljati in znati,

za to potrebni so možgani svetlega neba,

pa iluzorno, prav neumno je pričakovati,

da z znanjem bodo se kazala pusta, trda tla!

Napredni otroci…

V okolju je marsikdaj slišati o »naprednih otrocih«, pa – vrag vedi, v čem napredujejo, a v kolikor se miselno izkazujejo uspešno in drugače od ostalih, potem niso napredni, pač pa »zgolj« razumski!

V savani…

Lev dostojno po savani svoj korak raznaša,

grivo stresa, svoj prav pravi, in ga uveljavi,

klanjajo se mu hijene, njim z vetrovi znaša,

njih zvestobi gospodar prav vsak zna biti pravi…

 

Lev si zmore dovoliti, da se znajde v riti,

ni čekana, da ostrejšega ne zmore bit,

a hijene znajo vselej do odpadkov priti,

le nasmeh jim njih zlagan je s časom moč zgubit…

Dokler…

… mi bodo nagonski obstajanje razlagali, dotlej bom prepričan, da je človeško edino pravilno!

Ko so v hiši…

… ščurki, takrat jih bodisi odstraniš, bodisi se nenehno z njimi spopadaš. V prvem primeru zmoreš dospeti do dostojnega življenja, v drugem nikoli.

Bodi (p)ozdravljen, slepi svet!

Puhlost všečnih besed je prijetnejša, kot resnica nevšečnih.

Galileo nima prav!

Galileo nima prav, zagotovo nima prav,

kajti več glav vselej bolje zna,

Galileo nima prav, zagotovo nima prav,

se utrgalo mu je povsem do dna…

 

Sonce vendarle vzhaja, ko v dneve se podaja,

in o tem dvomiti sploh ne gre,

ves dan v gibanju vztraja, in na koncu še zahaja,

dokler noč ne pride prek Zemljé…

 

Galileo nima prav, zagotovo nima prav,

se verjetno mu je šlo zmešati,

moraš vadit, da bi znal, da bi dneve vse zdržal

na okroglem v ravnotežju stati…

 

Galileo nima prav, zagotovo nima prav,

poneumljati nas z njim želijo,

ne poznajo vztrajnosti naših veleumnih glav,

pa zaman po svoje nas učijo…

Tempo živetja?!

Nauči se delat, pa ti »tempo živetja« ne bo moteč!

Ni stoletja…

… v katerem bebavost ne bi dvigovala glave, da bi, kasneje, po njej dobila, a očitno noben zid ni dovolj trd, da bi bebavosti dopovedal.

Jupiiiii…

Tudi danes sva obirala kakije in sva celo več sadežev nabrala, kot v soboto, tako da imava zdaj pod streho nekih sto kilogramov. In se sploh »ne upam« napovedovati končne podobe letine, kajti…

 

Opravila sva zgolj z Velikim bregom, na katerem je eno samo »starejše« drevo, vse ostalo so mladike. Med njimi jih je bilo nekaj, katere niso enega samega plodu uspele obdržati, obenem pa tudi nekaj, ki so dobesedno tekmovale med seboj, katera se bo bolj izkazala, pa je bilo tudi petdeset sadežev prešteti na enem drevescu, dočim…

 

Na Malem bregu so samo »starejša« drevesa, štiri in pol jih je (pol radi tega, ker se v eno drevo vsake toliko veter tako zažene, da ga vedno zlomi, in se mora rastlina potem obnavljati… zdaj je v tej fazi obnavljanja), pa upam, da bova, namesto dosedanjih treh »voženj«, vsaj štirikrat morala prijetno breme vlačiti po bregu navzgor…

Potrebe, relativen pojem…

V naravi je svinja zadovoljna, če najde toliko hrane, da zmore svinji dostojno preživeti… v svinjaku svinji ni potrebno skrbeti za hrano, njena edina skrb je v tem, da žre, žre, žre… v nedogled.

Pravice posameznika in skupnosti…

Pravice posameznika MORAJO biti NAD pravicami skupnosti, vendar SAMO takrat, kadar ta posameznik sobiva ZNOTRAJ ETIČNEGA (česar večina NI zmožna)!

Takrat pa, ko posameznik ni zmožen tako (so)bivati, takrat MORAJO biti pravice skupnosti NAD posameznikovimi (le-temu jih je moč celo povsem izničiti!), vendar MORA skupnost, prav tako, obstajati v okvirih ETIČNEGA!

V realnosti pa – kjer se vsakdo na svoje pravice sklicuje in tujih ne upošteva, tam NI demokracije, pač pa je ANARHIJA NAGONSKEGA PRIMITIVIZMA, v okvirih katere skuša vsakdo sebi več imeti!

Noč čarovnic…

Bliža se noč čarovnic, a Svet potrebuje (vsako)dnevnega čarovnika, čigar čarobno palico bi ves »demokratičen« primitivizem dobro prek zadnjih plati (za)čutil…

Nujna sprememba v šolstvu!

Pri predmetih, kakršni so psihologija, medicina, filozofija, sociologija, zgodovina, pravo, ekonomija, poslovodenje… bi bilo potrebno uvesti sprejemne izpite, s katerimi bi ugotavljali ZMOŽNOST RAZUMEVANJA ( = razumskost!) kandidatov… in ne zgolj zmožnosti papagajskega ponavljanja naučenih opredelitev!

Že sedaj je namreč krepko preveč »izšolanih strokovnjakov«, ki sicer, morda, vedo kaj govorijo, NE vedo pa o čem! In takšni »strokovnjaki« so najboljša osnova napačnih odločitev.

Dovolj…

… mi je biti »črnogled«, »pesimist«, med »slepci«, med butci, ki se ne zavedajo, da so posledice istih vzrokov vselej enake! Še vzrokov niso zmožni prepoznati, jih ugotoviti, in, da bi bilo še slabše, sami jih porajajo, ti vzroki so, v bistvu – oni sami!

 

Saj potem »vedo«, za nazaj, a takrat je vlak že odpeljal. In jim nič, dobesedno nič ne pomaga, vrtijo in vrtijo kolesce v svojem hrčkovju, v nedogled ter vselej v ponavljanja že doživetega in, bojda, za-vse-čase-razrešenega. Ne da se, ničesar se ne da (raz)rešiti, kadar je bebava pamet na delu!

Sredi blata…

Sredi blata ni dobro v čisto,

zna biti vražje boleče,

ko gledaš sleherno glisto

kako iz blata radosti vleče…

Ne, sredi blata le blatno uspeva,

pa svet se v neskončno ponavlja,

in vleče smrdljiva v nedogled čreva,

v nedogled eno in isto obnavlja…

Neumnosti…

… lahko razsvetliš bivališče, njene votline pa nikoli ne boš!

Norija…

Norija, vsepovsod norija.

Je dana, pač, »demokracija«,

pa sme vse bebavo leteti,

da vse bolj v razkroj je zreti…

Prava pot…

Bravo! Očitno pot je prava!

Čim večja bo »demokracija«,

čim bolj »humana« bo sodnija,

bolj bo divjala butn-glava!

Uspešno…

Moram pohvaliti prizadevanja, usmerjena v posnemanje amerikn-vej-of-lajfa – vse bolj postajamo teksas… 

Bodi (p)ozdravljen, slepi svet!

V življenju sem se marsičesa naučil, le ubraniti ga pred zvermi ne.

Pravijo, da niso blond…

... a bi o tem šele po vpogledu v podlasišče. Kakorkoli že, pesem mi je simpatična, in mi je tudi način njene izvedenosti…

Otroci…

… so »božja kazen«. Pa ne radi tega, ker se trudiš zanje, ne radi tega, ker se sebi odpoveduješ, svojemu življenju, za njihovo, ne, pač pa – karkoli in kakorkoli boš počel, vselej boš neka »poračunavanja« za nazaj doživel, neke očitke, s katerimi ti bodo dali vedeti, da nisi (bil) pravilen. In do konca svojega življenja naj bi po-njihovo bil, kar, resnici na ljubo, niti ni težko, v kolikor… v kolikor zna biti tudi drugače, kot dejansko je.

 

Zavedam se tega, da večina ne ve, o čem govorim, a mi je zato figo mar. Dejstvo je, da še dandanes ne vem, kaj bi bilo bolje – pustiti rasti v divjaštvu, večini primerno »vzgajati«, ali to, kar sem počel, poskusiti iz fine gline lep izdelek soustvariti. Ko bi v enovitem svetu živeli, bi takšnih dilem ne bilo, ker pa je svet večinoma iz nagonov sestavljen, vse po-človeško, slej ko prej, pod vprašaj pride…

Kahlica…

Je korak, ki v čas požene,

pa čeprav na njej sedi,

nad težave rado krene,

zlasti kadar zasmrdi…

V žretju gradnja…

Razumska bitja zmorejo v nedogled graditi razvoj, nagonska ga zmorejo v nedogled le (po)žreti!

Preteč zaplet…

Fizično delo je moč v celoti odpraviti, a ob tem bi se morala krepiti moč umskega… kar pa je v nagonskem svetu nemogoče.

Začaran krog neumnosti…

Bolj kot bo »tehnika« prevzemala opravljanje določenih del, večja bo odvisnost od te »tehnike«, manjše bodo zmožnosti neposrednega soočanja s prakso, pa…

Nekoč je bila odločujoča zmožnost izvajalca, danes zmore odločati zmožnost uporabe virov energije, le-ti pa so tako omejeni, kakor tudi izpostavljeni nevarnostim.

V čakanju posladek…

Je že čas, da zastavi(va) sezono kakijev. Dva čakata na njeno voljo, en iz običajne »tipo« vrste, drug pa pravi, da k »briljantno rdečim« sodi, menim pa, da se bosta oba s prepričljivostjo izkazala…

Ne da se umiti…

Se sonce je skrilo,

nebo odločilo,

da malo bo svet poškropilo,

ne da se več skriti,

ne da se tajiti,

da ga je dodobra umiti…

 

Preveč zaudarja

po moči vladarja,

boga vseh božjastnih, denarja,

se vse gomazeče

pod noge mu meče,

za koščke navidezne sreče…

 

A kaj, ko z nebesa

zaman srd se stresa,

v neumnem ne znajo čudesa,

ni upu leteti,

željám ne živeti,

kjer nič hoče v nekaj se vzpeti…

Ni bolj butastih…

Nikjer doslej nisem spoznal bolj butastih bitij, takšnih, ki se niti s seboj niso zmožni »dogovoriti«, pa…

Po eni strani jim »ni všeč« bogatenje peščice posameznikov, po drugi strani pa kupujejo vse, kar jim ti posamezniki v kupovanje nudijo, in s čemer samo večajo svoje bogastvo…

Šlik šlak, korenček…

Šlik šlak, korenček, včasih je veljalo,

ko se urnonogo je igrat podalo,

danes druga znanja zmorejo veljati,

pa pred begom varvat znajo razni advokati…

 

Šlik šlak, korenček, kdor na stol prileze,

ta, gotovo, med ostalim, zna v dobre zveze,

lahka, v »poštenem«, dejavnost je sleparja,

čudežna je božja moč v podobicah denarja…

 

Šlik šlak, korenček, ni nazadovanja,

večjemu zmikavtu bolj se po nebeško sanja,

bolj kot se drzno v krajo greš podati,

lažje v »pravnem« ti sistemu bo napredovati…

Metuljeva ljubezen…

Rad metuljček cvet ima,

dokler mu je vzeti,

ko pa se več vzet ne da,

gre drugam leteti…

Ne/usmiljeno…

Sebičnost se mi nikoli ne more smiliti, nasprotno, naj dobi kar ji gre, smilita se mi uvidevnost in dobrota, ki si vse kaj drugega zaslužita, kot svet pohlepne praznine!

Smetišče…

Ni večjega smetišča, kot je tisto, na katerem smrdljive duše svoja upanja životarijo.

Brez konca…

Nimajo osnov, da bi lahko bili zadovoljni s seboj, pa morajo zadovoljstvo iskati izven sebe. A je jalovo, to zadovoljstvo, kajti dokler je vsakomur dosegljivo, ne more potrebe po sebi nasititi.

Bodi (p)ozdravljen, slepi svet!

V mlakah ni bodočnosti, je le sedanjost, ki včerajšnji smrad ohranja.

Še malo »svete Ane«…

Vsake toliko prisluhnem…

Pridna midva…

Danes sva bila »pridna«…

 

Namenoma sem nanjo čakal, da bova skupaj obirala kakije. Na spodnjih vejah se jih lotevajo srne, na zgornjih ptice in žuželke, pa jih bova pobrala, čeprav so komaj nakazali zorenje…

 

Zastavila sva na dnu Velikega brega in vztrajala toliko časa, kolikor je zadeva bila zanimiva, njej, kakopak. Nekje med štirideset in petdeset kilogramov sva jih spravila v zabojčke, predvidevam, da jih je še dvakrat toliko ostalo za prihodnje obiranje. Itak bo, pravijo, jutri deževalo, itak morava zabojčke pripraviti, predvsem pa se morava prostorsko organizirat, kajti – ironija, toliko pokritih površin imava, da bi lahko nekaj ton sadežev uskladiščila, a kaj, ko je mišje varna samo shrambica ob kuhinji, pa bova morala na majhni površini zlagati v višino…

Usoda…

Da bi verjel v usodo, bi moral biti najprej pameten ( = neumen), posledično nezmožen odločati o samem sebi, biti popolnoma ne-suverena podoba, potemtakem podoba, ki nikoli do lastne svobode ni zmožna dospeti.

Z dimom…

Ptice vse v noč so se zgubile,

onemel v tišino je njih spev,

misli bi se v daljo napotile,

ni moči, da z njimi bi letel…

 

Zvezde je oblak temán izbrisal,

tožne bržčas so jim zdaj oči,

želje, k sreči, davno sem odpisal,

z njimi up se v zaman rodi…

 

Dim pod stropom se gosti in raja,

da vsaj njemu biti zna lepo,

meni pa v verzih se poraja,

da preženem prazno vso temó…

 

Se razblini, tudi on izgine,

čas gotovo v plesu ga zatre,

če že vse, še zlasti lépo, mine,

naj do niča tudi dim dospe…

Jezična…

Z jezikom graditi se marsikaj da,

in znajo celo butn-glave,

a kaj, ko so čudni zakoni Narave,

pa jezik samo jim prav nič ne velja!

Kjer sta rit in želodec na prvem mestu…

Pravijo, da je vse moč kupiti…

Ne vem, a zdi se mi, da ni moč kupiti sposobnosti, značaja, osebnosti, skratka vsega tistega, česar obči ne poznajo, in nikoli poznali ne bodo.

Kovači sreče…

Pravijo, da je vsak svoje sreče kovač. Ne vem, a glede na to, da kovaška obrt izumira, glede na to, da so povsem ne-tvorna bitja, si upam trditi, da je ta »vsak« prej svoje »sreče« (na)kupovalec…

Cvetak…

Sanjao sam jedan cvetak, jedan cvetak mali,

krenuo je putem neba, na zvezdane staze,

nije znao da su mnogi zalud nebu procvetali,

da ih koraci života neumorno gaze…

 

Nije sunce da te greje, da ti snagu budi,

samo mami, samo zove, želju da ukrade,

nekada mi cvetnih polja pune bile grudi,

al na kraju do poslednje svaka nada pade…

 

Nemoj, nemoj cvetak mali više mi u snove,

dosta mi je dosad bilo, pa mi treba stati,

nije mi za želje, nade, i za suze neke nove,

moje nebo i bez tebe svoje dane pati…

Krompir…

V življenju nisem imel kaj dosti krompirja, nikdar se nisem zanašal na srečna naključja, le – razmisli, zastavi, delaj, pa bo…

Želje kot gibalo?!

»Strokovnjaki« vedo, da so želje gibalo, da so one tiste, ki usmerjajo naša ravnanja, vendar…

 

Tako zmore »vedeti« samo pamet, tisto neposredno vzročno-posledično mišljenje, medtem ko je resnica popolnoma drugačna, in so, v njej, želje samo orodje, sredstva DEJANSKIH gibal - potreb! Da, želje so samo posledice nekih potreb…

 

V končni fazi so vse potrebe subjektivne narave, kajti če se odločim, da ne želim živeti, potem ničesar ne potrebujem, sicer pa jih delimo na objektivne in subjektivne…

 

Objektivne potrebe so tiste, brez katerih izpolnjevanja živetje ni možno. Denimo – potrebujem vnašati hrano in tekočino, potrebujem neko zatočišče pred vremenskimi in ostalimi okoliščinami, potrebujem določena ugodja, na temelju katerih zmorem dospeti do volje-po-živetju. Takšnih potreb ni moč ukiniti, v kolikor naj bi živetje obstajalo, jih je pa moč brzdati in kot objektivne obravnavati izključno tisti minimum, brez katerega dejansko ne bi šlo…

 

Vse, kar ne sodi med objektivne, sodi med subjektivne potrebe. In tu se zadeva krepko zaplete, ne nazadnje tovrstne potrebe niso krive samo za potrošništvo (posledično za marsikaj, od onesnaževanja do spopadov), pač pa so tisto, kar dejansko ogroža obstanek poznanega nam sveta. Čemu?! Preprosto…

 

Vse, kar obstaja, obstaja znotraj nekega hierarhičnega reda, in prav nič ne pomaga blebetanje o demokraciji, enakopravnosti, enakosti, ko pa ta stanja NISO v beticah, pač pa NAGONI po svoje zadeve urejajo…

 

Razumsko zasnovani možgani premorejo ustvarjalne zmožnosti, pa zmorejo iz-sebe tvoriti določene vsebine, na temelju katerih postanejo prepoznavni (napram preostalemu v okolju), obenem pa zmorejo potešiti lastno potrebo po preverjanju svojega dosega, zmorejo sebi, in ostalim, določeno uspešnost, posledično tudi vrednost, smiselnost oblikovati, dočim je pri nagonskih popolnoma drugače…

 

Nagonski možgani NISO tvorni, ne zmorejo iz-sebe do nekih (tudi svojih) vrednosti dospevati, a imajo potrebo po (samo)dokazovanju in po tem, da se razlikujejo od drugih, da se, na resda nevidni, a kljub temu obstoječi, hierarhični lestvici postavijo višje od drugih. In ker tega ne morejo početi iz-sebe, potrebujejo neke nadomestke (lastnih ne-zmožnosti), in ti nadomestki so – vse, kar obstaja v svojih materialnih podobah, in kar zmore nagonskim predstavljati določene vrednosti, imetje skratka.

 

Da, to je prekletstvo, kajti – vselej se najde, ki ima več, in ta, njegov več, zna biti sila moteč, pa… če vsi ostali prek zime jedo jagode, jih bom tudi jaz, če imajo vsi ostali avtomobile, ga bom imel tudi jaz, po možnosti še boljšega… skratka – potrošništvo ni prav nič drugega, kot odsev bebave nezmožnosti, ki želi sebi do določene lastne vrednosti dospeti, napram ostalim, a tega drugače ne zmore, kot z denarjem (pri čemer se niti tega ne zaveda, da z imetjem NE povečuje lastne vrednosti – vsaj v očeh dejansko normalnega ne – pač pa zgolj vrednost imetja)…

 

Trdijo, da so zadovoljni, v svojih živetjih, celo o sreči, nasploh, jih poslušam govoriti (zanemarimo »malenkost«, da ne vedo, kaj to sreča je, v nasprotnem bi previdneje s to besedo!), obenem pa jih nenehno tisti drugi-imajo moti, nenehno ga gledajo, nenehno bi tudi sami takisto, pomeni, da v njih konstantno obstaja želja-po-imeti-še-več, pomeni, da v njih nenehno obstaja potreba-po-imeti-še-več, pa – povsem logično: tam, kjer obstajajo NE-izpolnjene potrebe, tam nikakor, niti v teoriji, NI moč govoriti o zadovoljstvu!

 

Razumski zmorejo brzdati, celo povsem odpraviti tovrstne, subjektivne potrebe (posledično tudi želje), s čemer jim je dana zmožnost dejanskega dospetja do zadovoljstva (in bi ga v DRUGAČNEM, NE-nagonskem, okolju tudi živeli!), dočim so nagoni večno lačni, večno obsojeni na to, da se naokoli ozirajo, pa bodisi, v odvisnosti od zmožnosti, dospevajo do nekih (zgolj) kratkoročnih zadovoljstev (NE da se za/mašiti praznine!), bodisi živijo v zavisti, v pohlepu, ne nazadnje na način, da, vsaj posredno in načeloma, zavoljo lastnih želja ogrožajo druge krog sebe.

 

Dalo bi se, na to témo, veliko pisati, a današnji moj namen je bil zgolj zoperstaviti se mnenju »strokovnjakov« o tem, da so želje gibala naših ravnanj.

Besede…

Kako bi kakršnokoli vrednost imele, ko pa pometane vsepovsod ležijo?!

Da, res je…

Da, res je, zlahka ti priznam, počnem le bedarije,

ne da se jih pojesti, ne da se jih popit,

a meni drugo je nebo, mi drugo sonce sije,

pa, brez zamere, mi ne šteje, kakor tebi, rit!

 

Da, res je, je povsem zaman, vse moje to početje,

le tu in tam nekdo dobi, si drobec sme jemat,

a ti kot reciklaža si, kar ti dospe, gre v žretje,

pa razen dreka drugega sploh ni pričakovat!

Med praznimi…

Živim med praznimi, ki samo gledajo kaj bodo (po)žrli, kako se bodo lepo imeli. In jim je pri tem vseeno, na kakšen način, kje, s kom, samo da dosežejo, da za nekaj trenutkov lakoto potešijo, pa čeprav je nikoli ne bodo zmogli, ker praznina nikoli zrasti ne zmore.

Prepad brez dna. In v ta prepad ves svet vlečejo, kot že ničkolikokrat poprej.

Možgani…

Nekateri »vedo«, da je treba možgane spraviti-v-tek, potem pa je vse kot je treba, samo – niso možgani odvisni od tvoje volje, pač pa si ti odvisen od njihovih zmožnosti…

Bodi (p)ozdravljen, slepi svet!

Nisem krenil, da bi dospel, krenil sem, da ne bi stal.

Malo, malo…

Malo, malo še samo,

pa se smeh bo spet razlegal,

sonce leglo čez nebo,

dan se z voljo nič ne kregal…

 

Malo, malo, pa utrip

znal norčavo bo leteti,

ko dočaka tisti hip,

da mu zvezdica zasveti…

 

Malo, malo, resda dan

neprijetno zna se vleči,

a mu je to vse zaman,

ko po srečici sme seči…

 

Malo, malo, jutri spet

tu bo moje milo Malo,

v soncu se vrtel bo svet,

tudi ko bo deževalo…