Popeljal
sem spet stezice
prek
papirja, med platnice,
tam
mi dano je imeti,
tam
nihče ne more vzeti,
tam v
miru sem doma
spod
globokega neba…
Ni
zgrešiti mi, zaiti,
se v
meglenem izgubiti,
pot
brezkončna vselej čaka
moč
poslednjega koraka,
da
razda se, se zapiše
in z
besedami me zbriše…
Ni komentarjev:
Objavite komentar