Spodbujamo
kulturo, podpiramo kulturo…
Izdaš
knjigo v samozaložbi. Vložiš vanjo, poleg dela, kakopak, svoj denar. Želiš jo
plasirati, želiš jo pospremiti do bralcev. Sranje, predvsem pri poeziji, kajti »civilizirano«
in »kultivirano ljudstvo« raje bere doktor romane…
Odideš
v knjigarno, da bi knjigo prodajali v tvojem imenu. V redu. Skleneš dogovor,
potem pa – veselo na pot, od poslovalnice do poslovalnice, kajti oni je,
namesto tebe, po svojih lokalih ne bodo raznosili. Spremljaš dogajanje, pišeš
dobavnice, izstavljaš račune. V kolikor imaš ustrezno pravno podlago za to,
seveda, ker si fizična oseba. Kakorkoli že – ta, ki knjigo prevzame v
komisijsko prodajo, z njo nima nobenih dodatnih obveznosti, ne stroškov, a ti
za vsak prodan izvod vzame prek štirideset odstotkov…
Skleneš
dogovor z distributerjem. To je boljša izbira, ima vzpostavljeno svojo mrežo, »papirologijo«,
učinkovitejši zmore biti. Petdeset odstotkov…
Fino.
Ko odšteješ davek, ti od neto cene ostane polovica. Pravzaprav ti ne ostane,
kajti v svojem spodbujanju in podpiranju kulture ti država, na temelju avtorske
pogodbe, ki si jo z distributerjem sklenil, da ne bi »švindlal«, vzame
petinštirideset odstotkov! Potemtakem tebi ostane polovica od polovice,
četrtina. Obdavčena, kakopak. Četrtina, ki ne upošteva tvojega denarnega vložka,
denimo v podobi neke davčne olajšave…
Res je,
prava sreča, da cenimo ustvarjalnost, in ustvarjalce, da smo kulturni, da
živimo v pravni državi… v kateri bi se dalo reči, da prisklednikom bolje gre,
kot pa tistim, ki sklede polnijo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar