Velikokrat
zapisujem o »nerodnosti« slovenskega jezika, pravzaprav o neumnosti njegovih
tvorcev, o značilnosti, ki je zlasti v časih obče »izobraženosti« vse bolj
opazna. Govorim, kakopak, o krnjenju jezika, njegove sporočilne moči oziroma
zmožnosti, ki upada zlasti s tem, ko ISTE besede veljajo za RAZLIČNE stvari…
Danes
mi je v misel prišla beseda »spregledati«. Če zapišem samo »spregledal sem«,
nihče ne more z gotovostjo vedeti kaj sem hotel povedati. Je potreben kontekst,
da je ta »spregledati« nedvoumen, vidiš, moč besede pa je prav v tem, da sama
od sebe zadošča za komunikacijo, da je ni treba dopolnjevati še z nekim
opisovanjem…
Spregledal
sem = NISEM videl.
Spregledal
sem = (končno) SEM videl.
Denimo,
zapišem stavek: Zaupal sem, in sem spregledal, ko sem spregledal, nisem zaupal.
Matematično
gledano, in zgolj dobesedno upoštevano, tak zapis predstavlja neumnost,
nezdružljivost, kajti prebrati ga je moč takole:
zaupati
= spregledati + spregledati ≠ zaupati.
Tako
da – kar pogumno naprej, pamet prepametna, se bojim, da se da še kaj
(po)kvariti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar