Spregledal sem…

Velikokrat zapisujem o »nerodnosti« slovenskega jezika, pravzaprav o neumnosti njegovih tvorcev, o značilnosti, ki je zlasti v časih obče »izobraženosti« vse bolj opazna. Govorim, kakopak, o krnjenju jezika, njegove sporočilne moči oziroma zmožnosti, ki upada zlasti s tem, ko ISTE besede veljajo za RAZLIČNE stvari…

 

Danes mi je v misel prišla beseda »spregledati«. Če zapišem samo »spregledal sem«, nihče ne more z gotovostjo vedeti kaj sem hotel povedati. Je potreben kontekst, da je ta »spregledati« nedvoumen, vidiš, moč besede pa je prav v tem, da sama od sebe zadošča za komunikacijo, da je ni treba dopolnjevati še z nekim opisovanjem…

 

Spregledal sem = NISEM videl.

Spregledal sem = (končno) SEM videl.

 

Denimo, zapišem stavek: Zaupal sem, in sem spregledal, ko sem spregledal, nisem zaupal.

Matematično gledano, in zgolj dobesedno upoštevano, tak zapis predstavlja neumnost, nezdružljivost, kajti prebrati ga je moč takole:

 

zaupati = spregledati + spregledati ≠ zaupati.

 

Tako da – kar pogumno naprej, pamet prepametna, se bojim, da se da še kaj (po)kvariti.