V tem
tednu naj bi počival, tako sem se odločil, in fizično dejansko ničesar
posebnega ne počnem, a kljub temu do občutka spočitosti ne dospevam. Nasprotno,
prav nič manj utrujen nisem…
Začel
sem s prvim krogom izbiranja najboljših zapisov za Rima rajo, obenem pa sem v
tem tednu urejal vse potrebno za izid Vesolja, in takšna opravila mi niso prav
nič ljuba. Vsa dela, ki so, bolj kot ne, rutinske narave in, bolj kot ne,
namenjena sama sebi, mi predstavljajo napor. Pa ne gre za nič težkega,
nasprotno, vsak butelj bi jih zmogel, a terjajo čas, v katerem bi bilo moč
nekaj vsebinskega postoriti, in zahtevajo čakanje na odgovore, skratka – nisi od
samega sebe odvisen, pa smeš le upati, da se bo vse izteklo tako, kakor si,
tudi časovno, načrtoval…
Danes
sem šel v dolino, plačat položnice in v nabavo. Ko sem se vrnil, sta me v
e-nabiralniku že čakala CIP in ISBN, pol ure kasneje mi je tudi oblikovalec
poslal dopolnjeno vsebino in s črtno kodo »ozaljšane« platnice, pravzaprav
njihovo sliko. In deset minut za tem je gradivo že odromalo v nabiralnik
založbe oziroma tiskarja…
Naredil
sem, potemtakem, vse, kar mi je treba bilo, da sme knjiga iti v izdelavo, svojemu
rojstvu, knjižnemu, naproti. Nekako čez tri tedne naj bi se zadeva zgodila. Ne
čutim nekega navdušenja, pač pa »samo« olajšanje, kajti eno zadevo, ki je kar
nekaj časa in aktivnosti vzela, sem črtal s seznama opravil. Ni se bati, jo bo,
kakor vedno, kaj drugega nadomestilo v dnevnem »opisu del in nalog«…
Ni komentarjev:
Objavite komentar