Gleva se iglat…

Diham, globoko, da vsak vdih, oplemeniten s cigaretnim dimom, blagodejno seže do dna pljuč, ob kavi, katero nameravam, prvo po tednu dni, zares popiti, v miru, in ne zgolj zliti vase…

 

Gleva se iglat, besedice blagodejne svoje slišanosti, dejansko pa do krutega svojega cefranja napeljane. Gleva se iglat, od jutra, do sutra, vselej, kadar nama čas ne teče v igri, in tako ne teče samo takrat, kadar so stvari, katere moram opraviti, ker drugega, ki bi jih, namesto mene, ni.

Gleva se iglat, ko se iz nadstropja podam naložiti polena v pritličje, ali obratno… gleva se iglat, ko se namenim pomivanju posode… gleva se iglat, ko skušam pripraviti obrok, in je zlasti ob peki palačink poziv čarovnije pričakujoč, glede na to, da ne znam, in ne zmorem…

Da, vse življenje se učim, in se tudi skušam naučiti, a sočasno biti na dveh mestih, sočasno dve popolni različnosti izvajati, ne, tega pa se še nisem naučil, nemarnež jaz. Pa potrebujem kar nekaj časa, preden uspem, vsaj za silo, dopovedati, čeprav do konca dopovedano ni, in ne more biti. Še ko leževa, spanju naproti, je gleva se iglat, obogaten z njenim samo-se-enklat, pri čemer ta samo-še-enkrat, v dobesednem prevodu, pomeni v neskončnost…

 

Ne ponujam prsta, da bi brez roke ostal, dajem sebe, da bi komaj preživel. Že prvi večer čutim utrujenost, ki kasneje, ob vsakem naslednjem večeru, samo še z večjim bremenom prek pleč tišči. In z olajšanjem dočakam trenutke, ko zaspi, trdno, da ji lahko za uro, morda minuto več, nekam v bližino ubežim, z očesom vselej pri njej, pripravljen na skok, v kolikor bi se potreba izkazala, medtem ko prek noči… ne, ne morem temu reči spanje, kajti tudi po desetkrat se zbujam, vedoč, da jo bom vselej našel odkrito, pa odejo prek nje vlačim, da se ne bi prehladila…

 

In ve, žverca, še kako ve, da je tata njen, pa to s pridom izkorišča. Tu ni nobene »tete« ali nekega »strica«, da bi pri tati do prednosti dospel/a, in bi bilo dete odloženo nekam na rob, ne, tata je bedak, zares jo ima rad, kljub vsemu, še več, ko bi ne bil takšen, bi od sramu niti sebi ne bil sprejemljiv. In se sploh ne trudim postati »skrben«, za čas v katerem česa pomembnejšega ni, in »ljubeč«, za čas, ko je ona edina, da bi se ji izkazoval. Ne, samemu sebi bi gromozanski marš zakričal, ko bi mi bila na tak način »ljuba«!

 

Prija kava, ob njej dim. Zdaj imam sedem dni časa za počitek, katerega edina napaka je v tem, da… danes bom zastavil prvi krog izbiranja najboljših prispevkov, za Rima rajo, pospraviti moram stanovanje, že dolgo nisem, čeprav – če mi ne uspe, bo, pač, še moralo počakati, in zaključiti moram, v tem tednu, vse zastavljene dogovore, urediti neke »malenkosti«, da »Vesolje«, morda še v februarju, sicer pa v prvi polovici prihodnjega meseca, do svojega rojstva, v podobi knjige, dospe, tako da – nekega pravega počitka tudi tokrat ne bo, a vsaj kavo bom smel v miru piti in…

 

Da, med njo in menoj je velika, gromozanska razlika, pa – ker ona na mojo raven ni zmožna, vprašanje, če kdaj bo, se jaz k njej spuščam, da se po cele dneve igrava dojenčke, pa zobozdravnike, dinozavre… da po cele dneve posojam glas medvedkom, punčkam, zajčkom… pa mi sleherna »ukradena« sekunda, v kateri smem neko misel zapisati, na hitro, prek papirja sčečkano, deluje kot obliž, vendar – ni ona tu zaradi mene, pač pa jaz zaradi nje, in zanjo!

 

Ne, ne smem samo tožiti, daleč od tega, kajti – majhna je še, dejansko, marsičesa ne razume, marsičesa ne ve, zagotovo pa čuti, in tudi pokaže, da je tu ona tista, krog katere se svet vrti, da nikjer ni police, na katero bi bila odložena, da ničesar pomembnejšega, od nje, ni, in ne more biti. In to zna pokazati, še kako, brez slehernega mojega nagovarjanja, in to je tisto, zaradi česar se mi »splača« biti – bedak?!

Samo to upam, da se prehitro ne nauči ponavljati, za menoj, nekih kletvic, s katerimi pospremljam v dneve vse lažnivo, goljufivo, za človeka smrdljivo in nesprejemljivo. Če pa se, bog pomagaj, tako in tako bo, slej ko prej, sama ugotavljala resnice!