Baje
častimo in slavimo kulturo, nasploh in v teh dneh še toliko bolj, kot običajno.
Pa je skorajda težko zdržati ves blišč, slikovni in besedni, ki se ob tem
poraja…
Tisti,
ki se z njo neposredno ukvarjamo, kot njeni snovalci in proizvajalci, smo lahko
hudičevo veseli, že zaradi tega, ker – sploh smemo obstajati! Ko pomislim,
koliko penezov gre v subvencioniranje hribovske paše, in koliko za kulturne
dejavnosti… ne nazadnje, ko pomislim na to, da je slehernik, ki se s kulturo
ukvarja, kot tvorec, kakopak, malodane nekakšen dvorni norček – vsi ostali,
tako tisti, ki o kulturi pleteničijo, jo z jeziki podpirajo, pa tisti, ki ji z
lastno nezmožnostjo usodo odrejajo, ne nazadnje tisti, ki jo v predmetne podobe
pretvarjajo, tisti, ki jo tržijo, ali z njo zgolj gospodarijo, tisti, ki jo »poustvarjajo«,
mejduš, praktično vsi imajo redne mesečne prihodke, domnevam, da ne najslabših,
avtorji pa…
Kakor
družba, kakor »čas« postaja vse bolj »visok«, takista usoda se tudi kulturi
dogaja. Tako hudičevo »visoka« je že postala, da jo na vsakem vogalu ponujajo,
in v večjem obsegu posega v prostor, kot pa branjevke z radičem… obenem pa, ni
da ne bi bilo, jo je moč zaznavati na slednjem koraku, tudi v hramih presvetle »demokracije«,
tudi na cesti, pa ni prav nič čudnega, da ji je (z)družba celo praznik
odredila. Žal letos pade na dela prost dan…
Dan
kulture kulturnega ljudstva, o čigar kulturnosti ne duha, ne sluha. K sreči ne
praznujem, bi se mi še bolj obračalo, kot se mi že itak.
Ni komentarjev:
Objavite komentar