… naj
ti bo srečno!
Vsakokrat,
ko kosim, preklinjam krte, pravzaprav njihove krtine, ki se iz leta v leto bolj
množijo, vendar mi ni niti na misel prišlo, da bi nastavljal črepinje, ali
zastrupljal, tako kot to radi počno. Bentiš, od nekdaj so tu, in so bili krepko
prej, preden sem prišel, pa imajo tudi oni domovinsko pravico, obenem pa – ne bi
se želel uvrstiti med tiste z dvojnimi merili, ki »imajo radi živali«, a le takrat,
kadar jim niso moteče…
Zjutraj,
ko sem se odpravil zakurit v kuhinji, in skuhati kavo – tik ploščadi, ki je vrh
stopnišča, zunanjega, sem zagledal črno debelušno kepico. Pravzaprav ne cele,
kajti žverca je glavo tiščala na tla, verjetno v želji, da bi do svojega podzemlja
dospela. Poklical sem Tiso, da vidi krta, in dobrodušna, kakršna je, ga je samo
dodobra ovohala…
Po
dveh urah sem se znova podal v pritličje, da polena doložim in si drugo skuham,
pa – taisto zverino sem zagledal, kako se dobesedno tišči h kuhinjskim vratom!
Bela vrata, črna pošast, ni bilo težko zagledati. Kako je ubožec, ali pa
ubožica, premagal stopnišče, in poploščeno ter betonsko pot, dolgo nekih šest
metrov, mi ni znano, kaj ga je prijelo, da se je znašel prav pred kuhinjskimi vrati,
tudi ne, kakorkoli že, zasmilil se mi je. Tu pa že ne moreš ostati, te bo še
pobralo, od nenaklonjenega ti okolja! Skrbno sem ga prijel, in ga nisem nosil
prek ceste, na tuje, ne, pač pa – tu si, očitno, doma, pa je prav, da tako tudi
ostane! In sem ga odnesel nekaj metrov vstran, na travo ter tik kupa, na
katerem odrezane veje in podoben material trohnijo, kajti – če, morda, nimaš
moči, da bi se pod površje spravil, se boš vsaj v kup lahko zavlekel, na varno…
Ob
tem sem se nad samim seboj zabaval, češ, bedak, moteče elemente ti v travo
seje, tebe pa njegovo zdravje skrbi!
Ni komentarjev:
Objavite komentar