Pospravil
sem drva, do konca! Kar gnalo me je, je bilo, kaže, dovolj volje za to. Tu in
tam sem, resda, vmes, tudi sedel, da malo počijem, pa se z nikotinom »posladkam«,
a to, kar mi je včeraj pripeljal, je zdaj vse – pod streho! In je vsaj za
polovico zime poskrbljeno. Dodatna drva mi, baje, pripelje v juliju…
Zdaj pa
bom, do večera, bolj ali manj na »of«. Nikamor mi ni treba iti, za razliko od
včeraj, ko sem moral v nabavo, in od jutri, ko grem Malčico obiskat. Komaj
čakam, da jo vidim, po enem tednu…
Malo
bom lenaril, danes, se presedal, malo, domnevam, zapisoval, zvečer pa, če sonce
ne bo preveč tolklo, v ta, naš, breg, grem trte, vsaj za nekaj časa, povezovat.
Ja, tudi to je eden pozitivnih učinkov jeze, da danes časa ne bom klepetu
namenjal. Tudi včeraj popoldne, in zvečer, ga nisem. In sem koristno čas
porabil...
Saj ni,
da ne bi, a po včerajšnjem odkritju določenih »prikritosti«, določenih
sprijenih namenov, je le potrebna neka kazen. Ne vem, morda z njo tudi sebe
kaznujem, v nekih pričakovanjih, da mi uspe, kar sem se podal uspeti, ne vem,
ampak – itak razmišljam, malodane vsak dan, o tem, kakšno sploh zmore biti
soživetje z nekom, za katerega nikoli ne veš, kaj ima za bregom, ali se laže,
hinavi…
Prej,
ko sem brez slehernega zadržka zaupal, nenehno in vedno, prej, ko je bolezen
mirovala, je bilo lažje, ker – pravijo, da nerazkrite laži ne bolijo, ampak –
še kako (za)bolijo, takrat, ko se razkrijejo! In slej kot prej se, razkrijejo,
pa zaboli celo dvojno, za tekoče, in za nazaj. Zlasti, ker veš, da si zaupal
nekomu, ki je to zaupanje maksimalno – zlorabljal! Ja, tako je s tem…
Ne,
nikar ne misli, da govorim o »moji« Miši, ne, njej ničesar nimam očitati in –
kadar je bila z menoj, kadar je smela biti to, kar v svoji osnovi je, takrat ni
bilo nobenega vprašanja! Je tako moralno, tako načelno bitje, v svoji osnovi,
kakopak, da lepšega v življenju nisem srečal, vendar…
Ja, je
težava, z boleznijo, ni plašč, da bi jo, vsaj za nekaj časa, odložil, na nek
obešalnik, pač pa je prisotna v slehernem trenutku svojega obstajanja, tudi
takrat, ko miruje, tozadevno, se ne izkazuje. Bolje bo, če popravim – se ne
izkazuje tako, da to izkazovanje vidiš, kajti – v vsakem trenutku, ko pa Miša
ni bila ob meni, da bi jo videl, slišal, ja, v tistih trenutkih pa Miše,
preprosto, ni bilo, bilo je zgolj – njeno bolezensko stanje. Si predstavljaš –
tudi ko spiš, te zrejo povsem drugačne oči, kot te zrejo sicer, ko se zavedaš?!
Kakorkoli
že, do večera imam časa na pretek! Še preveč, v bistvu. Nekoč mi ga je, nenehno,
zmanjkovalo, a nekoč sem imel za koga snovati, početi, danes pa…
Danes
se pa še odločam, če bom, kako bom, koliko bom… nadaljeval s tem, kar počnem že
malodane dve leti. Večino časa še, ko je bila tu, NE-Miša (no, tudi ona je
bila, a jetnica, v telesu svoje ječarke), in zadnje tri mesece, kar je ni, tu.
Ja, čez dva dni bo natanko tri mesece, kar je odšla…
Marsikdaj
razmišljam, če bi bilo bolje, ko je sploh spoznal ne bi, ampak – potem ne bi
živel in doživel malodane devetih pravljičnih let, čeprav, po drugi strani – ko
bi jo takrat spoznal v njenem današnjem stanju, ej, če rečem, da bi se je
izognil v deset kilometrskem loku, premajhno razdaljo zapišem…
