Trenutki resnice…

Kadar gre, enostavno, tekoče, zlahka, takrat je slehernik mojster svojih korakov, in sploh niti potrebe ne čuti po tem, da bi o njih povprašal, sebe, kaj šele nekoga drugega. Še več, tudi če sliši, o teh korakih, in mu je slišano neljubo, slišanega, preprosto, ne bo upošteval. Le čemu bi, ko pa teče enostavno, tekoče, zlahka…

 

Življenje ni enostavnost, čeprav ga je kot takega moč živeti, takrat, kadar ga spoznaš, takrat, ko izveš, da je polno zapletov, da je nekatere moč razreševati, in razrešiti, dočim je določene moč zgolj upoštevati, v podobi nekih dejstev, in jim lastna ravnanja prilagoditi, toliko vsaj, da se neka vzdržnost porodi, med temi zapleti, in tistim, kateri jih je deležen.

 

Življenje ni enostavnost, pa tudi ne more enostavno potekati, vsaj dlje ne, pač pa se, slej ko prej, pripeti, nekaj, kar zaustavi. Celo ne samo zaustavi, pač pa preti, da bo rušilo, in porušilo. In se utegne pripetiti tudi tako hudo, da rušitev ne posega samo v neka dogajanja, pač pa življenju samemu luč ugaša, da ne zna, da ne vidi v naprej. Da se znajde nekje, tam, od koder nobenega izhoda ne vidi…

 

Mojstri enostavnega, tekočega, lahkotnega življenja niso, obenem, tudi mojstri zapletov, in njih razreševanja. In sploh niso mojstri, niti najmanjši, takrat, kadar luč izgine, takrat, kadar se samo obstajanje znajde pri tistem šekspirovskem biti-ali-ne-biti. In takrat, če ne prej, ti ne-mojstri ugotovijo, da so se znašli v nekem brezizhodnem, vsaj njim tako videnem, položaju, iz katerega se sami niso zmožni skobacati. Nikakor. Še več – bolj kot to skušajo narediti, v večje težave bredejo…

 

Roka, nudena v pomoč, ni za odmet. Lahko je tisti, ki prosi, to roko, da pomaga. In takšnih rok, ki zmorejo najtežje razreševati, objektivno gledano, ni v izobilju. Pravzaprav so, upoštevaje določene specifične okoliščine, lahko celo sila redke. Tako redke, da je že slišati o njih težko, kaj šele najti jih, in kaj šele doživeti to, da so, v določenem in potrebnem trenutku, na razpolago. In je težava še večja takrat, kadar naletiš na roko, ki ti je že pomagala, kasneje pa ugotovila, da je bila pomoč zaman, saj te je, znova, preveč enostavno, tekoče in na lahko povleklo…

 

In takrat se lahko, v takšnem primeru, pripeti tudi to, da se roka, ki bi lahko pomagala, in je to tudi že počela, umakne. Čemu se ne bi, ko pa je spoznala, da je pomagala, poprej, v zaman?! Čemu se ne bi, ko pa je ugotovila, da je bil njen trud neupoštevan, celo omalovaževan, s tem, da je nekdo zopet po starem krenil?! Tudi ta roka ima pravico, da o svojem izkazovanju odloča, pravico, da presoja o tem, kaj ji je vredno, to, da v nič svoje življenje trosi, ali to, da živi, čim bolj nemoteno, in pomaga tistim, ki so pomoči dejansko vredni…

 

In v takšnem primeru nastopijo trenutki resnice. Že tako zgolj navidezno ne-sam, ostane dejansko, popolnoma sam. Nihče ne mara težav, niti lastnih, kaj šele tujih, pa praviloma vsi od njih bežijo. In od tistega, kakopak, ki se v njih znajde. In temu ne ostane drugega, kot da se znajde, ob čemer je težava samo v tem, da se ne zna, ne zmore znajti! Ko bi se znal, v težave niti zabredel ne bi…

 

Vsekakor, takrat, v takšnem primeru, je, po neki uveljavljeni praksi, ves svet kriv, za to, kar se dogaja, medtem ko se v težavah nahajajoči razglaša za žrtev, nekih krivic, katere svet obvladujejo. In katerih ni videl takrat, ko je enostavno, tekoče, in zlahka hodil skozi življenje. Pa so trenutki resnice okrnjeni za temeljno spoznanje, ki, preprosto, govori o tistem kar-si-iskal-to-si-tudi-dobil. A jih, še vedno, dovolj ostane, teh trenutkov resnice, da je moč do obupa dospeti, zlasti takrat, kadar nikjer nobene roke ni…

 

Moja je že dostikrat pomagala. Tako in drugače. In je ob tem spoznala, da ji je bilo v veselje, celo v nekakšno nagrado, takrat, kadar je razrešila neko stanje, in do zadovoljstva popeljala. A se je, ob tem, tudi naučila biti previdna. Spoznala je namreč tudi to, da je določeni pomoči potrebni niso vredni. Še več, tudi to je spoznala, da bi bilo, po vsej verjetnosti, za neko okolje celo boljše, ko se tisti, ki se je na tleh znašel, ne bi nikoli več pobral. In je, na osnovi tega, začela razmišljati tudi o tem kdaj, in komu, bi še pomagala, če sploh, seveda. Ter je, zahvaljujoč tem razmišljanjem, dospela do ugotovitve, da ima premalo časa pred seboj, da bi ga povsem v nič metala. In da bi morali obstajati zares trdni argumenti, za to, da bi se še (po)nudila. In je takšne argumente, pri tistih, ki bi enostavno, tekoče in zlahka, sila težko najti, če ne celo nemogoče. Potemtakem…

 

Potemtakem znajo biti trenutki resnice sila neprijetna zadeva, znotraj katere ugotoviš, da si se popolnoma sam, od vseh zapuščen, znašel zakopan, globoko, v lastni nemoči. Pravzaprav odvržen, zavržen, na milost in nemilost samemu sebi prepuščen. Nič kaj lepo spoznanje…

 

Nikomur sicer takšnih stanj, in ugotovitev, ne želim, a to, kar želim, ali ne, vsekakor ni odločujoč dejavnik, in zanesljivo ne more preprečiti, takšnih stanj, in ugotovitev, in predvsem – spoznanja, da ni več nobenega izhoda.

 

Pravijo, da pes ne grize roke, katera ga hrani. Pes morda res ne, pes…