Zamisli
si. Nekje, na tleh, leži knjiga. Razprta. In dve svoji stranici na ogled ponuja…
Pride
mravlja.
Povzpne
se na knjigo, se sprehaja prek nje.
Nekaj
čudnega, nikoli videla.
Po
svoji poti, morda, drobi svoje izločke. Da pridoda.
Morda,
kdo bi vedel, enako, kot to z nekim drevesnim listom počne, »odreže« delček.
Utegne prav priti, v njenem gnezdišču.
Pride
pes.
Ovohava.
Slina, nekaj kapljic, kapne. Stopi na knjigo. Pusti blaten odtis tace.
Kaj naj
s tem, od kod se je vzelo?!
Morda
ga zapopade želja, da bi knjigi posvetil nekoliko več samega sebe, kot zmore sebe
posvečati vsemu poznanemu. Dvigne taco, da se podpiše.
Pride
človejak.
Videl
je že knjige. Tudi bral jih je, kdo ve, mogoče jih še vedno.
In je
bral, ker je moral, v šoli.
In je
bral, ko je slišal, kako »fino« da je.
In
vzame knjigo, če drugače ne gre, kadar česa pametnejšega nima za početi.
Predvsem pa – bere na neposreden način, posrednega ni zmožen, da bi med
vrsticami, pa kaj dosti ne more odnesti, od prebranega.
Pride
človek.
Bere,
ker »mora«, ker v to samega sebe »sili«. Izmislil je znake, s katerimi bo
sporočal. Izmislil je jezik, v katerem bo to počel. Izmislil je papir, tisk,
vezavo…
Skuša
odstraniti sledove vseh poprejšnjih. Predvsem pa – zmore brati tudi na posreden
način, pa ne samo bere, pač pa se mu, obenem, nek film odvija…
Ja,
ista zadeva, ista knjiga, isti stranici. In »vsak po svoje«. In vsak ima svojo
resnico, o tem istem, a zgolj pri enem je ta resnica zares vredna. In zmore
vrednotiti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar