Ne dam!

Imam, še kar imam!

Ne streh, in pleha, in denarja,

po tem nič ne veljam

tam, kjer praznina zaudarja,

a, kljub vsemu – imam…

kar vsakomur ni moč imeti,

ni seči mu, mu ni dospeti

nikoli, prav zares, nikdar!

Dospe do nekih zgolj utvar.

Imam, a več ne dam!

Ne v prazno, kar tako, povprek,

v ničevost, smrad nekih pokvek,

ki žrejo, ki si glad tešijo,

da vse v govno spremenijo!

Mi ni zato na svetu biti,

da žrejo me dvonoge riti!

Imam, še kar imam!

In gledam, bolj kot sem to znal,

za koga, komu se bom dal!

Preveč že rilcem sem dajal,

preveč so dano mi svinjali,

kar niso žrli, v drek zmetali,

da bi še mrvico jim dal!

Naj iščejo si krog korita,

naj v blatu se jim sreča kaže,

nikdar ni svinja sreče sita,

če ne svinja, če ne umaže!

Imam, še kar imam.

A kar povprek ne dam!