Predolgo
sem se z neumnostjo preklal, medtem ko sem miselne, posledično tudi neke druge,
nezmožnosti proučeval, več kot četrt stoletja, da bi se mi še dalo
pojasnjevati, in to početi izključno za to, da bi svoj čas, energijo, živce… v
nič metal!
Ne da
se, mimo ne/zmožnosti, katere Narava podari v okviru zasnovanosti, ni moč,
nikakor in nikoli!
Zato se
rado znajdem v neki dilemi – odločam se, kaj naj izkažem, namesto pojasnila. In
se odločam med nekim sarkastičnim kako-da-ne, ali seveda, vsekakor… in med,
preprosto – molkom!
Pravijo,
da »kdor molči, stotim odgovori«… bentiš, kako prikladno, malodane je v tem
stavku izkazano razmerje med umnimi in ne-umnimi, dva proti sto, samo – kadar tem
stotim ne odgovoriš, takrat bodo prepričani, da imajo prav! Čeprav, resnici na
ljubo, tudi če jim odgovoriš, »vedo« da imajo prav…
Ni komentarjev:
Objavite komentar