Dve
noči sem, napol v snu, »verze pisal«. Ležeč ob Mali, v temi, brez papirja in
pisala…
Lepo so
tekli, v nekakšni epski pripovedi (od nekdaj mi je ljubše pripovedovati skozi
verze, kot v običajnih podobah), in da to počnem sem se zavedel takrat, ko me
je potreba proti stranišču gnala, pa sem nekaj zadnjih verzov skorajda »v živo«
ujel…
Tudi
sinoči se mi je zastavilo, ob Mali, v temi, brez papirja in pisala… nekje okrog
pol tretje je bilo… pa sem vstal, in si, v mislih, porekel – pojdi, lovi in
ujemi, sicer zjutraj ničesar ne bo, da bi o(b)stalo. In je tako nastala
Nepostojeća pesma…
Da,
kaže, da me je v srbskem prav dobro povleklo, in bi romani nekih verzov zmogli
nastati, ko bi obstajala neka naprava, ki bi, medtem, ko bi spal in, obenem, »pisal«,
vse te besede beležila, zapisovala. Vrag vedi, kaj bi z njimi počel, a vsaj
videti bi jih zmogel, v naslednjem dnevu, jih prebrati ter se o njih odločati.
Tako pa…
Nič koliko
besed mi je v prazno ubežalo, tako ali drugače, in tudi glede tistih zapisanih,
obelodanjenih, se ne tolažim s tem, da bi z njimi kakorkoli drugače bilo. Pa
kaj potem, če se enako tudi z nekim spečim »pisanjem« dogaja?!
Ni komentarjev:
Objavite komentar