Večni optimisti…

So optimisti, večni optimisti! Nikoli jim ne zmanjka volje, tudi takrat ne, ko ugotavljajo, da so žejni-prek-vode, ali takrat, ko tega-takrat-niso-vedeli!

Ni težko biti optimist, zadošča, da si dovolj neumen, in se objektivnih okoliščin ne zavedaš… pa ti tudi zgodovina ničesar ne more dopovedati. In o zgodovini se celo učijo, kako da ne, celo (po)znajo jo, bojda, vendar – kaj jim to njihovo »znanje« pomaga, ko pa niso zmožni, tako, sproti, prepoznavati njenih ponavljajočih se korakov?! Še več, kaj jim to »znanje« pomaga, ko pa sami te korake, ponavljajoče, spočenjajo?!

 

Ja, lepo je biti optimist. Jaz to nisem, daleč od tega. Prevečkrat sem namreč poslušal o tem, da sem pesimist, črnogled, da bi moral optimistično zreti na življenje. Prevečkrat, zlasti zaradi tega, ker se je moj »pesimizem« tako rad izkazal kot realizem, In je moja črnogledost »samo« nekaj let, tudi desetletij pred njimi, optimisti, videla tisto, do česar je prišlo, in česar se oni, večni optimisti, v vseh razsežnostih niti zavedati ne zmorejo, in se nikoli ne bodo zmogli, žal.

 

Ni, nagonska pamet zares ni za to, da o družbi, o svetu odloča, kajti – ko korito zavoha, na vse ostalo pozabi, če povsem preprosto pojasnim, dejansko pa – kadar nisi zmožen sočasno ene in iste vsebine z vseh možnih zornih kotov obravnavati, ker toliko »slik« tvoji možgani niso zmožni sočasno obravnavati, takrat tudi celovite podobe, potemtakem neke objektivnosti, resnice, nisi zmožen poznati!