Žal mi je človeka!

Mi žal je slednjega človeka…

za vse ostalo, kar obstaja,

kar za človeka se izdaja,

in teče kakor blata reka,

duši, ubija, reže, seka…

če zdajci noč tako bi smela,

da za vse čase bi vzela,

in v nič, v pozabo pogoltnila…

ne, ne bi solza mi kanila!

 

Mi žal je slednjega človeka…

ker med živali porojen je,

usojeno mu je trpljenje,

zaman prav vse, kar sanja, išče,

ne zbuja zvezd neba smetišče…

ko bil mu dan njegov bi svet,

da sme kot človek preživet,

v Lepem, v Dobrem vse bi pelo,

žarelo, grelo in cvetelo!

 

Mi žal je slednjega človeka!

V svetu gnoja, in laži,

in mnogoterih vseh prikazni,

človeku po človeško ni,

vse bolj gasi se le, in prazni.