… je
tisti po-moje osnovno merilo sveta.
nedelja, 22. marec 2026
Bodi (p)ozdravljen, slepi svet!
Ni
dreka, ki ne bi lastnim interesom dajal prednosti pred pravilnim.
sobota, 21. marec 2026
Slika
Z zidu
prek okvirja
za
hrbet mi dirja,
v
čas, ki je v nič dogorel,
da v
misel mi šine
ko
vabi spomine,
kot
da bi jih sploh še hotel…
Jo
čas že razjeda,
bolj
plaha je, bleda,
v
meglicah jo gleda oko,
a še
hoče žgati,
ko
sili peljati
v nek
svoj nekoč-je-bilo…
Bi
raje v pozabo,
tako,
kar vred s sabo,
a
njej do pozabljanja ni.
Pustim
ji tiščati
in
roso klicati
v
stare, že trudne oči.
Diham…
…
diham počasi, ob kavi, in lepim živce vkup ter se navajam na preprostost, v
kateri izvedba sledi odločitvi, brez slehernega pregovarjanja in trošenja časa
ter moči…
Diham,
in samega sebe sestavljam, razpadajočega v nekaj mesečnem kašlju, ki se vsake
tolikokrat stiša samo zato, da zmore up v kaže-da-mineva zatemniti…
Diham,
loveč zrak in ugotavljajoč nesmiselnost lastnega smisla obstajanja, v svetu, ki
enega samega trenutka živetja ni vreden…
Diham.
Dokler zmorem, vsaj tu in tam, do samosti dospeti, da v miru kavo zakadim, mi
bo tudi do zraka moč. Čeprav ne vem čemu.
petek, 20. marec 2026
Resnica svinjaka
Kjer
prosperira laž, prevara,
kjer je
nizkoten vsak korak,
tam
boljši jutri je utvara,
ker
vanj ne zna peljat svinjak.
Resnica
kruta, vendar svéta:
le smradu
v smradu se obeta!
Bodi (p)ozdravljen, slepi svet!
Ko bi
šel izračunavati možnost, da človek dospe do partnerja-človeka, ne vem, če bi
dospel do enega promila!
četrtek, 19. marec 2026
Okolje je vselej…
…
odraz vsebine, ki ga tvori, pa je idiotsko na neumnem svetu govoriti o umnem
»človeštvu«!
Bodi (p)ozdravljen, slepi svet!
Primitivizmu
se ni moč izogniti, zadošča, da okno odpreš, pa že pride v hišo.
sreda, 18. marec 2026
Popisan list…
…
zmore biti trgovska deklaracija ali pa novela, pa je prav, da ga ugotavljajo
tisti, ki znajo brati.
Bojda so jim…
…
redke stvari dragocene, pa je čudno, da so jim poštenost, dobrota in ljubezen
povsem brezvredne.
Bodi (p)ozdravljen, slepi svet!
Pamet
+ abstraktno mišljenje = razum.
Pamet
– abstraktno mišljenje = »sodobni človek«.
torek, 17. marec 2026
Bodi (p)ozdravljen, slepi svet!
Neumnost
ni bolezen, je popolnoma normalno stanje sleherne nagonskosti.
nedelja, 15. marec 2026
Gnidovski
Prav
je, da se gnida z gnido v svetu gnid nahaja,
vendar
kaj ko pa povprek se in povsod podaja,
da
uniči, da razkraja, zasmradi do kraja,
ker
le v gnidovskem dospeti gnidi je do raja.
Živeti za skupnost…
… je
iskanje interesov skupnosti, in podrejanje taistim, ne uveljavljanje lastnih.
Povsem brez pomena je…
… kdo
je prvi na cilju, pomembno je kaj cilj pomeni in kako je bilo do njega dospeti.
sobota, 14. marec 2026
Marš…
… mi
je v zadoščenje. Z njim prečrtam vse, kar živetja ni vredno, ne lastnega in še
manj mojega.
Da človek postane…
…
svinja, potrebuje duševno bolezen, da svinja postane človek, za to pa niti
najdrznejše sanje niso dovolj.
Pri svinjah…
… ni
težko, da bi jim blato do rilcev segalo, kajti rilcev nikoli od blata ne
umaknejo.
Imeti-rad-sebe…
… je
večna sebičnost, večna prilagodljivost, večna nemoralnost, pa takšni ne bi
smeli niti črhniti o poštenosti, dobroti, ljubezni, pridnosti!
Ne govori o ljubezni…
…
kjer dva po-moje drug čez drugega silita in kjer so odstopanja zgolj trgovska
dejavnost.
petek, 13. marec 2026
Liv end let daj…
… je
bilo poslušati v neki džejms-bondovski pesmi, vendar – prvo je, ob njih,
nemogoče, drugega se, ob njih, moraš učiti.
četrtek, 12. marec 2026
Malo je tistih…
…
zaradi katerih žalujem, ker sem jih izgubil, krepko več tistih, za katere mi je
žal, da sem jih v življenje spustil.
Nikoli nisem želel…
…
imeti opravkov s primitivizmom, s pokvarjenostjo, z govnom, a kaj morem, ko
tudi te želje sodijo med tiste, ki se mi niso uresničile.
»Vedo«…
… da
»moraš biti v moji koži, da bi me razumel«, a kaj jim pomaga, ko pa niti sebe
ne razumejo!
Biti uspešen…
…
znotraj nemoralnosti ni težko, samo ustrezno moč oziroma priložnost moraš
imeti. In biti prasec, seveda.
Bodi (p)ozdravljen, slepi svet!
Nikjer
v Naravi ni moč najti takšne uničevalnosti, kot jo je moč ugotavljati pri
»človeštvu«!
sreda, 11. marec 2026
Vesolje je rojeno!
V knjigi, ki je več kot desetletje čakala na svoj izid, je zapisana resnica, ki sodi med največja odkritja vseh časov, če ni celo največje, po vprašanju človeka, njegove bodočnosti in samega preživetja.
Podaja se na različna področja, od filozofije, sociologije, biologije, prek psihologije, psihiatrije, nevrologije, genetike, do astronomije, etologije in jezikoslovja in v njej zapisane trditve so pojasnjene, ustrezno argumentirane, ter si celo želijo biti ovržene, a se zavedajo, da jim takšne sreče ni moč dočakati.
Zakaj »se zgodovina ponavlja«? Zakaj na Svetu ne more biti enega samega dneva miru? Zakaj umirajo zaradi pomanjkanja hrane in vode, zaradi ozdravljivih bolezni? Zakaj se zna »dobrota« s pobijanji izkazovati? Zakaj nenehno ene in iste probleme rešujejo, rešitev pa videti ni?
Zakaj »bog« ne more biti moder, pravičen, milosten in nezmotljiv? Zakaj so dejanski višek »stvarstva«? Zakaj »stvarstvo« ni enkratnega rojstva, pač pa je nenehno spreminjanje v podobah umirajočega porajanja?
Odgovor na zapisana (in številna druga) vprašanja se nahaja v tej knjigi, v knjigi, ki v mnogočem ter predvsem v temeljnih vprašanjih oziroma v odgovorih nanje nasprotuje tako uradnemu, kakor tudi, in še bolj, občemu »znanju« oziroma »poznavanju«, potemtakem »resnicam«, ki so daleč od tega, da – bi bile resnice!
Ko bi govoril o življenjskih ciljih, bi dejal, da je ta knjiga eden izmed njih, pa mi sedaj, ko je izšla, predstavlja nek skromen obliž na vse poprejšnje, kajti… pomnim: ko sem začel, predolgo nazaj, govoriti o potomcih Neandertalca, so me vsevedoči bebci zasmehovali, mi očitali in me grajali češ kako sem lahko tako nesramen, da takšne stvari zapisujem, zdaj pa, ko mi je že nekaj let v oporo znanstven dokaz, tak uraden, laboratorijski, sorodstvene povezave med človečnjakom in »sodobnim človekom«, zdaj pa trditve, zapisane v Vesolju, popolnoma drugačno težo nosijo…
Trenutno je knjiga dosegljiva prek založbe Primus, kasneje bo tudi drugod.
https://www.primus.si/vesolje-zivece-umiranje
Bodi (p)ozdravljen, slepi svet!
Žreti
neizogibno pogojuje tudi srati, in je hudič, kadar sta to edini zmožnosti, s
katerima se izkazuješ...
torek, 10. marec 2026
Obstajata dve znanosti…
…
znanost razuma in znanost bebavosti. Slednja ne potrebuje raziskovati, od
nekdaj vse ve.
Zelo »rad« vidim…
…
kadar nagonski obravnavajo moje delovanje, katerega niso zmožni razumeti
drugače kot po-svoje = po NErazumljeno.
Vesolje premore…
…
neskončno enake »inteligence«, kot je človejaška, ne nazadnje – vsak kamen jo
ima!
ponedeljek, 9. marec 2026
nedelja, 8. marec 2026
Če žival prisiliš…
… v
red, se bo nad »diktaturo« pritoževala, če ji daš svobodo, bo diktaturo
zganjala.
Vražji papirji…
Malodane
običajna nedelja, pri meni, »počivam«, zdaj, ko sem sam, ko Male ni doma…
Ob
šestih sem že kavo srebal in zastavil z Rima rajo, vmes, za premore, poskrbel
za polna sušilo perila in odcejalnik za posodo, in tudi uvodnik za zbornik sem
že poslal oblikovalcu…
Preklinjam,
obenem se tolažim letos-je-poslednjič, in kot da mi ne bi bilo dovolj, sem se
podal razreševati tudi papirologijo, v zvezi z Vesoljem. Jutri bom prevzel
nekaj izvodov, pa moram urediti z NUK-om in z JAK-om, glede samega izida in
začetka prodaje. Je vrag – če hočeš biti »ljudska dediščina«, ti birokracija ne
uide, in je še večji vrag, ker sam sploh nimam želje po tem, da bi me »ljudstvo«
v dedovanje dobilo, vendar – kar se mora, to ni težko, baje, pa naj bo še tako
tumpasto in samo sebi namenjeno, treba je opraviti!
In
je, zaenkrat, opravljeno. Prihodnja dneva bom imel še nekaj skakanja po tem
vprašanju, a bo zato kasneje lažje. In tudi danes – še uro in pol prebiranja
prispevkov, pa vse skupaj odložim ter se na pašnik brezdelja odpravim. Vrag
vedi, morda pa bom celo zdržal.
Dokler se…
…
človekova uvidevnost ne bo omejila izključno na človeka vredna živetja, dotlej
bo človek, na robu lastnega preživetja, o svojem svetu sanjal!
Bodi (p)ozdravljen, slepi svet!
Resnica
je tisto, česar ni moč ovreči, in ne tisto, kar želim, da je.
sobota, 7. marec 2026
Govori jezikom čoveka!
Prijatelj,
pesnik Jovo Ćulić (Banjaluka), je napisal pesem za otroke, s katero poudarja potrebo
po uporabi domačih, v konkretnem primeru srbskih, besed, in ne tujk. Za nekaj
podobnega se tudi sam zavzemam, ko gre za vprašanje slovenskega jezika, a sem
se vseeno odločil, da ga malo »špiknem«…
Prijatelj,
pesnik Jovo Ćulić (Banja Luka), napisao je pesmu za decu, u kojoj ističe
potrebu po upotrebi domaćih, konkretno srpskih, reči, umesto stranih. Za nešto
slično i sam se zauzimam po pitanju slovenačkog jezika, ali sam svejedno
odlučio da ga malo »bocnem«…
Govori,
bre, jezikom čoveka,
bez obzira
kako zvuči,
jer u
ovoj ludoj kući
koja
sebe Svetom zove,
silna
krda, stada neka
od
početka pamtiveka
rađaju
grobove nove
onim
naše-vredi-više…
makar
i na smrad miriše!
Nije
važno kako zvuči
kada srce
piše, čita,
kada
sunce je u duši,
a ne
stoka rogovita.
Mimogrede/usput:
Jovo, pesem/pesma (ti) je dobra!
Uspešno trampovanje…
Samo
dve stvari sta, v katerih je Tramp uspešen, in to izjemno uspešen!
Prva
je ta, da državi, katero zastopa, poraja sovražnike, in to takšne, ki nikoli ne
bodo mirovali in bodo vsak trenutek izkoristili za to, da se maščujejo. Druga
pa je ta, da razkriva nevretenčarske hlapčiče, ki mu prek celega planeta lezejo
v rit, potemtakem natanko tja, kamor tudi sodijo.
Tisti,
ki vedo, pravijo »s kom si, takšen si«, in Tramp se s svojo podobo dejansko
nima hvaliti.
Rogovi nepridnosti…
»Če
nisi priden, ti zrastejo rogovi,« me je prepričevalo Malo.
»Dete,
ko bi bilo to res, bi tam, kjer si slišala, mrgolelo rogovja,« sem ji odvrnil
in obenem, a zgolj v mislih, dodal »tako pa je zgolj smrad po hudiču, katerega
pa ti še ne zaznavaš«.
petek, 6. marec 2026
Prekleta zver!
Prekleta
zver! Spod ovčje dlake
vse
bolj zobovje razkazuje.
Potuhnjenost
jo je minila
odkar
je palica šla v kraj.
Zdaj
v šir poganja se v korake,
prav
vse človeško ji je tuje,
po
svoje svet bi spremenila,
vrnila
ga daleč nazaj.
Prekleta
zver! Trda v betice,
brez
duše je in brez srca.
So
onemele rajske ptice,
bodočnost
v blatu se konča!
Človek, zbudi se…
…
pograbi krepelo, natakni povodce in nagobčnike, obudi ograde, če želiš, da bo
Svet znova smel do upov in sanj!
Trenutno je najnevarnejša zver…
… na
Svetu Tramp, za njegovo ritjo, tudi v Deželi, pa ne primanjkuje čakajočih
ostalih.
četrtek, 5. marec 2026
Ne išči pravice!
Ni na
tem svetu iskati pravice
dokler
hijene, in kače, prasice
smejo
po svoje živeti, hiteti
in
zasvinjati vse, kar ni za žreti!
Opica zmore biti…
…
relativno neškodljivo bitje, dokler ne postane »človek« in začne po svoje
»urejati« svet.
Da živim med…
…
govni, sem že zgodaj začel spoznavati, da pa bom njihove čase dočakal, tega pa
si nisem obetal.
sreda, 4. marec 2026
Bodi (p)ozdravljen, slepi svet!
»Strokovnjaki«
so ploščatozemci, ki iz praznine svojih glav čarajo neumnost.
torek, 3. marec 2026
Besedam znajo…
…
neumnost pripisovati, čeprav ne morejo biti neumne, pač pa lahko o neumnosti
pričajo.
ponedeljek, 2. marec 2026
Človeku ni dano…
Človeku
ni dano med repi, rogovi,
med
pametjo silno, ki temo zgolj zna,
njegova
obzorja koraki so novi,
žival
pa po večnih le žre in svinja!
V svinjaku…
… je
svinja v krepki prednosti pred človekom – ne moti je, da je sredi blata, da
blatna do svojih ciljev dospeva, da iz blata pobira.
Že
res, da drugega kot biti, žreti in izločati, goniti se in za/svinjati ni
zmožna, a to v obči svinjskosti sploh ni moteče. Moteče svinje so samo tiste,
ki imajo več od ostalih.
Svoboda govora…
… ne
bi smela biti pravica bevskajočih, krulečih ali s katerimikoli drugimi
govoricami izkazujočih se živalskosti!
»Tega takrat nismo vedeli«…
… je
konstanta njihovega besedičenja, konstanta, ki bebavosti ni zmožna popeljati
vsaj do pomisleka o lastnih zmožnostih.
Briga me…
…
kako oni, ali katerakoli druga žival, »vedo« o svetu, kajti njihovo »znanje« človekove
dosežke samo v drek spreminja.
Med splošno nemoralnostjo…
…
smeš, vsaj pogojno, verjeti v pravico samo takrat, kadar krepelo v rokah držiš!
Tipičen primer…
…
nagonske pameti, posledično tudi »morale« in vsega ostalega, je Tramp! Posluje
po dvojnih merilih in tako, da je tisto, kar je njemu v interesu, od vojne
naprej, pravilno, tisto, kar mu pa ni, pa ne.
In na
tak način ter s takšnimi Svet nikoli ne bo dospel do miru, kaj šele do tega, da
bi postal človeški!
Zadovoljstvo…
… je
v veliki meri odvisno od tega, na kateri strani zidu svinjaka se nahajaš. Na
notranji ga ne umanjka.
nedelja, 1. marec 2026
sobota, 28. februar 2026
Duša od čoveka…
Moj
pas je duša od čoveka
i bolji
je od »ljudi«,
u
njemu je dobrota neka
što
neumorno žudi
za
tim da voli, da se daje,
da
toplo sunce budi,
i
nikada ne odustaje
dok
svoj mi život nudi.
Obča vsevednost…
… je
stanje, ki je že tolikokrat izkazalo svojo ničvrednost, da zmore samo še
neumnost verjeti vanjo.
Med psom in mačkom…
… je
podobna razlika kot med človekom in človejakom – pes je pri roki, da je obema
lepo, maček, da je lepo njemu.
Sebičnost ne zna…
…
biti uvidevna, pa ne more vedeti kaj so poštenost, dobrota, tovarištvo,
spoštovanje, ljubezen!
Samo pri dveh bitjih…
… je
moč govoriti o ljubezni, pri človeku in pri psu. Do prve je dospeti po čudežu,
za drugo samo psa potrebuješ.
V rokah pameti…
Kjer
vsak ve po svoje,
resnici
grdo je,
sploh
dihati, reva, ne sme,
z
lažmi je prekrita,
v
neumnost ovita,
v
nemoči zgolj vije roké…
Kjer
vsak ve po svoje,
se
čas ji izpoje
še
preden ji je zaživet,
ne da
se drugače,
ko
bebavost skače,
ker
pametni vodijo svet…
Baje jim je grdo…
… če
nisi iskren. Ne vem, a po mojih izkušnjah jim je še grše, če jim poveš resnico.
Problematična trditev…
»Vsi
vse vemo«, je moč poslušati pametne, čeprav…
Kot
prvo – vsega še zdaleč ne vemo in tudi nikoli ne bomo vedeli.
Kot
drugo – vedo posamezniki, obči nikakor.
Kot
tretje – teh posameznikov nihče ne upošteva.
In,
mimogrede, kot četrto – samo neumnosti je vse »jasno«!
Lepo je moralo biti…
…
takrat, ko še ni bilo javnega šolstva, in ni vsak bedak do »izobraženosti«
dospel.
petek, 27. februar 2026
Niti ne bi bilo…
…
tako slabo, ko bi človek izumrl, in bi se »ljudstva« s svojimi »zmožnostmi«
soočila!
Kjer »civiliziranost«…
…
ugotavljajo skozi razvitost predmetov, tam primitivizem samo po modelih
telefonov napreduje.
Spoznal sem…
… vsa
odstopanja od človeškega, od običajne neumnosti, do norosti, in to spoznanje plačal
z zadovoljstvom.
Edina pravica…
… ki
bi smela biti samoumevna, je pravica do obstajanja, vse ostale bi bilo potrebno
zaslužiti.
Bodi (p)ozdravljen, slepi svet!
Računalnik
je zelo pametna naprava, s katero je moč veliko neumnosti početi.
četrtek, 26. februar 2026
Ne morem…
Mislil
sem, da bom danes zaključil drug krog izbiranja prispevkov, a ne morem, popolnoma
sem izčrpan, fizično in psihično…
Ne
pomnim, da bi se mi kadarkoli tako vlekli neki prehladi, iz enega v drugega,
kakor se mi letos, kašelj pa grozovit, kot bi želel pljuča spraviti iz prsnega koša.
Ne vem, morda bi dve uri potreboval, za omenjeno delo, a niti za minuto volje
ne najdem, da bi se pripravil do tega, da bi datoteke odprl. Upam, da mi jutri
uspe ti dve uri opraviti, na srečo pa je do konca marca čas, da tudi preostanek
izbiranja sprovedem. Tolažim se s tem, da poslednjič…
Počenjam
po navdihu, pa sem spisal uvodnik za zbornik. Vsi dosedanji so bili moji,
mislim po vsebini in načinu zapisovanja, za tega pa sem prepričan, da se jih bo
še manj našlo, kot se jih sicer, katerim bo všeč, vendar…
Ko ne
bi šel v nabavo, kar mi je sila težko padlo, in sem že hotel na jutri prestaviti,
ko ne bi nekih sprotnih nujnosti opravil, bi brez pomisleka rekel, da mi gre
današnji dan v celoti v gnitje…
Vzroki duševnih bolezni…
Znanost
že dolgo išče odgovor na vprašanje »zaradi česa nastajajo duševne bolezni«, in
mislim, da išče na krepko napačnem koncu! Že res, da je ugotovila to, da so te
bolezni posledice porušenega bio-kemičnega ravnovesja v možganih, ni pa dospela
do odgovora na vprašanje ZAKAJ pa se to ravnovesje poruši! Osebno mislim, da je
odgovor popolnoma preprost, in da je potrebno za dospetje do njega zgolj
slediti logiki, po kateri posluje dobesedno vsa Narava…
Na
planetu obstajata dve vrsti živetja, NEPOSREDNO naravno in POSREDNO naravno.
NEPOSREDNO naravno je vse tisto živetje, ki se odvija natanko tako, kakor ga je
v odvijanje porodila Narava, pomeni, da se odvija skladno z njenimi »interesi«,
»namerami«, »željami«. Potemtakem gre za tiste podobe živetja, pri katerih se
NE mešajo značilnosti same naravne zasnovanosti. POSREDNO naravne podobe živetja pa so vse tiste, ki so nastale
zaradi – križanja različnosti, drugačnosti, in do katerih NIKOLI ne bi prišlo v
primeru, ko bi samo Narava, neposredno, o njih odločala! Ko ne bi odločanja v
svoje roke prevzel njen delček, dvonogi delček…
Biti
NAD Naravo NI izvedljivo, vsaj dolgoročno ne, kajti njene zakonitosti niso samo
večne, pač pa predvsem neomajne, pa se zna sleherni poseg v te zakonitosti s
kaznijo končati. Zasnovanosti namreč NI moč spreminjati. O tem obstajajo
številni praktični dokazi in med njimi so, prepričan sem, tudi – duševne bolezni!
Temeljna
težava, zaradi katere tudi prihaja do teh bolezni, je v tem, da je v daljni
preteklosti prišlo do križanja NAGONSKEGA bitja, sorodnika šimpanza,
človečnjaka, in razumskega, človeka. Kdor pozna razliko med pametjo in razumom,
ta ve, da si zlahka zmoreta biti v popolnem nasprotju! Nasprotja pa se niti
privlačijo ne, kaj šele, da bi zmogla v soskladju sobivati, nemoteče eno do
drugega. In kdor pozna neko duševno obolelo osebo, ta ve, da se zmore v času »mirujoče«
bolezni izkazovati v popolnem nasprotju, kot se izkazuje v času aktivne, pa zmore
iz etičnega, uvidevnega bitja »izrasti« popolnoma nemoralno in sebično, v
bistvu bitje brez »duše«, v kolikor pod to besedo pojmujem neke pozitivne
značilnosti.
Če
zaključim: namesto, da znanost išče načine, s katerimi bi neka porušena
ravnovesja obvladovala, bi morala iskati načine, s katerimi bi IZLOČILA
temeljni vzrok te porušitve, in tu bi že dospela na področje genetike, pri
čemer ne kaže pozabiti na sila preprosto dejstvo: nikoli ne boš močnejši od Narave, nikoli ne boš s posegom vanjo dosegel želenega, nasprotno, zanj boš
vselej kaznovan! V konkretnem primeru je namreč »izvirni greh« neodpravljiv.
sreda, 25. februar 2026
Silovit izkaz napredka…
Zjutraj
sem zvedel, da se marsikaj, in tudi ljubezen, začne na kavču…
Pa
reci, da to ni napredek, to, da so živali dospele do kavčev!
Vse,
ampak zares vse, česar se polastijo, zasmradijo! In to naj bi bila podoba
človeka?! Marš!
torek, 24. februar 2026
Kritika Večernih…
Nedolgo
nazaj, danes, sem prejel nekaj izvodov Večernih, nekaj časa za tem pa pobrskal
po spletu in…
Priznam,
zapis, mnenje o zbirki, mi je zelo všeč. Zato ga tudi objavljam:
Ko narava postane verz: VEČERNE, VEČEROM RAZDANE ... - nova pesniška zbirka
Uroša Vošnjaka
Ko narava postane
verz: Večerne, večerom razdane … - Uroš Vošnjak
Že sam naslov pesniške zbirke in njena naslovnica nas
popeljeta v čas, ko smo najraje sami s svojimi mislimi. Ob večerih se umirimo
in dovolimo dnevu, da se v mislih še enkrat odvije – v radosti ali v žalosti.
To je čas, ko »Nebo je volneno, obarvano v zlato, / in sonce, za bregom,
odpravlja se spat« (str. 25).
Obstajajo pesniške zbirke, ki kričijo. In obstajajo
takšne, ki šepetajo, a jih slišimo mnogo dlje. Ta zbirka sodi med slednje.
V Večernih se srečamo s pesmimi o
razmišljanjih, ki jim lirski subjekt marsikdaj ne pride do konca in jih zato
označi s tremi pikami. To ločilo nam pušča prostor za naše osebno razglabljanje
o pomenu (pesmi) ali pa nas spodbudi k temu, da za hip obstanemo in se umirimo
ob valovanju misli, ki se nam pojavijo ob branju.
Avtor nas spusti v svoj intimni svet in z nami deli
svoje dvome, želje in upe. Ob branju se nam morda tu in tam porodi vprašanje:
»Je up vedno tudi strup?«
Iz verzov veje intimizem, a ne kot zaprtost vase,
temveč kot pogum, da se zazremo tja,
kamor sicer redko pogledamo. Ob branju moramo biti pripravljeni obstati, pogledati
nazaj in sprejeti. Pesniško zbirko sestavljajo misli, ki jih običajno potisnemo
na rob dneva. Misel je po Vošnjakovo »včasih ljuba, kdaj prekleta / včasih
lepa, kdaj nemila,« (str. 85)
Gre za poezijo razmišljanja. Takšno, ki se ne boji
vprašanj, kot so: Kaj pomeni odraščati? Kako sprejeti minljivost? Kje se konča
ljubezen in začne izguba?
Zbirka ne ponuja tolažbe v klasičnem smislu. Ne
obljublja, da bo vse dobro. Namesto tega ponuja nekaj bolj dragocenega – sprejemanje. Življenjske resnice,
ki jih razpira, so preproste, a težke: da se ljudje spreminjamo, da odnosi niso
večni in da izguba preoblikuje.
Ta zbirka ni le branje – je srečanje. Z avtorjevim
notranjim svetom in hkrati z lastnim. Vsaka pesem deluje kot ogledalo, v katerem se bralec
morda prvič zares uzre kot Narcis v vodni gladini. Intimizem tukaj ni umik pred
svetom, ampak način, kako ga razumeti, kako ga preživeti in kar je
najpomembnejše, kako ga kljub vsemu ljubiti.
Narava v tej pesniški zbirki ni zgolj kulisa. Ni dekor,
ki spremlja čustva. Je njihov izvor, njihov odmev in včasih njihova razlaga. V
tej zbirki pot navznoter vodi skozi zunanje – skozi naravo. S tem prenosom
narava dobi simbolno težo, a ostane resnična. Otipamo jo. Slišimo jo. Vonjamo
jo. In prav ta čutnost daje pesmim globino.
Človek ne stoji nad naravo, ampak diha z njo. Njegova
čustva niso izolirana, ampak so del širšega ritma – menjavanja letnih časov,
ciklov rasti in razpadanja.
Večerne, večerom razdane … je zbirka o človeku, ki
skozi naravo razume sebe. O človeku, ki v vetru prepozna svoje misli in v
koreninah svojo vztrajnost. Narava tukaj ni pobeg, ampak je učiteljica in
zaupnica. Je tiha priča spoprijemanja z življenjskimi resnicami.
V tej pesniški zbirki se polž ne pojavi kot
naključna podoba. Polž je bitje počasnosti. Ne hiti. Ne beži. Polž ni počasen,
ker bi bil šibek. Njegova počasnost je način obstoja.
Tako delujejo tudi spomini. Ne prihajajo sunkovito (razen redkih
izjem), temveč se vračajo počasi, a vztrajno. Spomini so naša notranja
arhitektura. So sobe, v katere se vračamo – nekatere z nežnostjo, druge z
nelagodjem. Branje teh pesmi je kot hoja po lastnih notranjih pokrajinah.
Prepoznamo se v njih: v dvomih, v hrepenenju in v tihih zmagah, ki jih ne vidi
nihče drug kot mi.
Polž je krhek, a ima oklep. Ko začuti nevarnost, se
zapre vase. Tudi človek se ob bolečih spominih zapira. Zbirka se lahko bere kot
počasno odpiranje te lupine – previdno, postopno, zavedajoč se lastne
ranljivosti.
In morda je prav to bistvo simbolike: spomini niso le
breme. So tudi struktura, ki nas oblikuje – plast za plastjo, leto za letom.
Kot Kajetan Kovič tudi Uroš Vošnjak verjame v južni
otok, ki ga pa sam imenuje otok sreče, četudi je ta le redko dosegljiv:
»Obstaja otok sreče. / Je daleč od vsega. / Do njega pot se vleče / spod
sinjega neba …« (str. 17).
Morda pa nas do tega otoka loči samo en večerni verz, ki pomiri dušo in
nam povrne upanje v nov dan ali pa nas popelje do sladkih sanj.
Tjaša Zalta
Lepo (mi je bilo) prebrati, pa "moram" hvala pridodati!
Naročite se na:
Komentarji (Atom)