Z zidu
prek okvirja
za
hrbet mi dirja,
v
čas, ki je v nič dogorel,
da v
misel mi šine
ko
vabi spomine,
kot
da bi jih sploh še hotel…
Jo
čas že razjeda,
bolj
plaha je, bleda,
v
meglicah jo gleda oko,
a še
hoče žgati,
ko
sili peljati
v nek
svoj nekoč-je-bilo…
Bi
raje v pozabo,
tako,
kar vred s sabo,
a
njej do pozabljanja ni.
Pustim
ji tiščati
in
roso klicati
v
stare, že trudne oči.
Ni komentarjev:
Objavite komentar