…
diham počasi, ob kavi, in lepim živce vkup ter se navajam na preprostost, v
kateri izvedba sledi odločitvi, brez slehernega pregovarjanja in trošenja časa
ter moči…
Diham,
in samega sebe sestavljam, razpadajočega v nekaj mesečnem kašlju, ki se vsake
tolikokrat stiša samo zato, da zmore up v kaže-da-mineva zatemniti…
Diham,
loveč zrak in ugotavljajoč nesmiselnost lastnega smisla obstajanja, v svetu, ki
enega samega trenutka živetja ni vreden…
Diham.
Dokler zmorem, vsaj tu in tam, do samosti dospeti, da v miru kavo zakadim, mi
bo tudi do zraka moč. Čeprav ne vem čemu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar