… od
živali pričakovati človeško!
sobota, 28. februar 2026
Duša od čoveka…
Moj
pas je duša od čoveka
i bolji
je od »ljudi«,
u
njemu je dobrota neka
što
neumorno žudi
za
tim da voli, da se daje,
da
toplo sunce budi,
i
nikada ne odustaje
dok
svoj mi život nudi.
Obča vsevednost…
… je
stanje, ki je že tolikokrat izkazalo svojo ničvrednost, da zmore samo še
neumnost verjeti vanjo.
Med psom in mačkom…
… je
podobna razlika kot med človekom in človejakom – pes je pri roki, da je obema
lepo, maček, da je lepo njemu.
Sebičnost ne zna…
…
biti uvidevna, pa ne more vedeti kaj so poštenost, dobrota, tovarištvo,
spoštovanje, ljubezen!
Samo pri dveh bitjih…
… je
moč govoriti o ljubezni, pri človeku in pri psu. Do prve je dospeti po čudežu,
za drugo samo psa potrebuješ.
V rokah pameti…
Kjer
vsak ve po svoje,
resnici
grdo je,
sploh
dihati, reva, ne sme,
z
lažmi je prekrita,
v
neumnost ovita,
v
nemoči zgolj vije roké…
Kjer
vsak ve po svoje,
se
čas ji izpoje
še
preden ji je zaživet,
ne da
se drugače,
ko
bebavost skače,
ker
pametni vodijo svet…
Baje jim je grdo…
… če
nisi iskren. Ne vem, a po mojih izkušnjah jim je še grše, če jim poveš resnico.
Problematična trditev…
»Vsi
vse vemo«, je moč poslušati pametne, čeprav…
Kot
prvo – vsega še zdaleč ne vemo in tudi nikoli ne bomo vedeli.
Kot
drugo – vedo posamezniki, obči nikakor.
Kot
tretje – teh posameznikov nihče ne upošteva.
In,
mimogrede, kot četrto – samo neumnosti je vse »jasno«!
Lepo je moralo biti…
…
takrat, ko še ni bilo javnega šolstva, in ni vsak bedak do »izobraženosti«
dospel.
petek, 27. februar 2026
Niti ne bi bilo…
…
tako slabo, ko bi človek izumrl, in bi se »ljudstva« s svojimi »zmožnostmi«
soočila!
Kjer »civiliziranost«…
…
ugotavljajo skozi razvitost predmetov, tam primitivizem samo po modelih
telefonov napreduje.
Spoznal sem…
… vsa
odstopanja od človeškega, od običajne neumnosti, do norosti, in to spoznanje plačal
z zadovoljstvom.
Edina pravica…
… ki
bi smela biti samoumevna, je pravica do obstajanja, vse ostale bi bilo potrebno
zaslužiti.
Bodi (p)ozdravljen, slepi svet!
Računalnik
je zelo pametna naprava, s katero je moč veliko neumnosti početi.
četrtek, 26. februar 2026
Ne morem…
Mislil
sem, da bom danes zaključil drug krog izbiranja prispevkov, a ne morem, popolnoma
sem izčrpan, fizično in psihično…
Ne
pomnim, da bi se mi kadarkoli tako vlekli neki prehladi, iz enega v drugega,
kakor se mi letos, kašelj pa grozovit, kot bi želel pljuča spraviti iz prsnega koša.
Ne vem, morda bi dve uri potreboval, za omenjeno delo, a niti za minuto volje
ne najdem, da bi se pripravil do tega, da bi datoteke odprl. Upam, da mi jutri
uspe ti dve uri opraviti, na srečo pa je do konca marca čas, da tudi preostanek
izbiranja sprovedem. Tolažim se s tem, da poslednjič…
Počenjam
po navdihu, pa sem spisal uvodnik za zbornik. Vsi dosedanji so bili moji,
mislim po vsebini in načinu zapisovanja, za tega pa sem prepričan, da se jih bo
še manj našlo, kot se jih sicer, katerim bo všeč, vendar…
Ko ne
bi šel v nabavo, kar mi je sila težko padlo, in sem že hotel na jutri prestaviti,
ko ne bi nekih sprotnih nujnosti opravil, bi brez pomisleka rekel, da mi gre
današnji dan v celoti v gnitje…
Vzroki duševnih bolezni…
Znanost
že dolgo išče odgovor na vprašanje »zaradi česa nastajajo duševne bolezni«, in
mislim, da išče na krepko napačnem koncu! Že res, da je ugotovila to, da so te
bolezni posledice porušenega bio-kemičnega ravnovesja v možganih, ni pa dospela
do odgovora na vprašanje ZAKAJ pa se to ravnovesje poruši! Osebno mislim, da je
odgovor popolnoma preprost, in da je potrebno za dospetje do njega zgolj
slediti logiki, po kateri posluje dobesedno vsa Narava…
Na
planetu obstajata dve vrsti živetja, NEPOSREDNO naravno in POSREDNO naravno.
NEPOSREDNO naravno je vse tisto živetje, ki se odvija natanko tako, kakor ga je
v odvijanje porodila Narava, pomeni, da se odvija skladno z njenimi »interesi«,
»namerami«, »željami«. Potemtakem gre za tiste podobe živetja, pri katerih se
NE mešajo značilnosti same naravne zasnovanosti. POSREDNO naravne podobe živetja pa so vse tiste, ki so nastale
zaradi – križanja različnosti, drugačnosti, in do katerih NIKOLI ne bi prišlo v
primeru, ko bi samo Narava, neposredno, o njih odločala! Ko ne bi odločanja v
svoje roke prevzel njen delček, dvonogi delček…
Biti
NAD Naravo NI izvedljivo, vsaj dolgoročno ne, kajti njene zakonitosti niso samo
večne, pač pa predvsem neomajne, pa se zna sleherni poseg v te zakonitosti s
kaznijo končati. Zasnovanosti namreč NI moč spreminjati. O tem obstajajo
številni praktični dokazi in med njimi so, prepričan sem, tudi – duševne bolezni!
Temeljna
težava, zaradi katere tudi prihaja do teh bolezni, je v tem, da je v daljni
preteklosti prišlo do križanja NAGONSKEGA bitja, sorodnika šimpanza,
človečnjaka, in razumskega, človeka. Kdor pozna razliko med pametjo in razumom,
ta ve, da si zlahka zmoreta biti v popolnem nasprotju! Nasprotja pa se niti
privlačijo ne, kaj šele, da bi zmogla v soskladju sobivati, nemoteče eno do
drugega. In kdor pozna neko duševno obolelo osebo, ta ve, da se zmore v času »mirujoče«
bolezni izkazovati v popolnem nasprotju, kot se izkazuje v času aktivne, pa zmore
iz etičnega, uvidevnega bitja »izrasti« popolnoma nemoralno in sebično, v
bistvu bitje brez »duše«, v kolikor pod to besedo pojmujem neke pozitivne
značilnosti.
Če
zaključim: namesto, da znanost išče načine, s katerimi bi neka porušena
ravnovesja obvladovala, bi morala iskati načine, s katerimi bi IZLOČILA
temeljni vzrok te porušitve, in tu bi že dospela na področje genetike, pri
čemer ne kaže pozabiti na sila preprosto dejstvo: nikoli ne boš močnejši od Narave, nikoli ne boš s posegom vanjo dosegel želenega, nasprotno, zanj boš
vselej kaznovan! V konkretnem primeru je namreč »izvirni greh« neodpravljiv.
sreda, 25. februar 2026
Silovit izkaz napredka…
Zjutraj
sem zvedel, da se marsikaj, in tudi ljubezen, začne na kavču…
Pa
reci, da to ni napredek, to, da so živali dospele do kavčev!
Vse,
ampak zares vse, česar se polastijo, zasmradijo! In to naj bi bila podoba
človeka?! Marš!
torek, 24. februar 2026
Kritika Večernih…
Nedolgo
nazaj, danes, sem prejel nekaj izvodov Večernih, nekaj časa za tem pa pobrskal
po spletu in…
Priznam,
zapis, mnenje o zbirki, mi je zelo všeč. Zato ga tudi objavljam:
Ko narava postane verz: VEČERNE, VEČEROM RAZDANE ... - nova pesniška zbirka
Uroša Vošnjaka
Ko narava postane
verz: Večerne, večerom razdane … - Uroš Vošnjak
Že sam naslov pesniške zbirke in njena naslovnica nas
popeljeta v čas, ko smo najraje sami s svojimi mislimi. Ob večerih se umirimo
in dovolimo dnevu, da se v mislih še enkrat odvije – v radosti ali v žalosti.
To je čas, ko »Nebo je volneno, obarvano v zlato, / in sonce, za bregom,
odpravlja se spat« (str. 25).
Obstajajo pesniške zbirke, ki kričijo. In obstajajo
takšne, ki šepetajo, a jih slišimo mnogo dlje. Ta zbirka sodi med slednje.
V Večernih se srečamo s pesmimi o
razmišljanjih, ki jim lirski subjekt marsikdaj ne pride do konca in jih zato
označi s tremi pikami. To ločilo nam pušča prostor za naše osebno razglabljanje
o pomenu (pesmi) ali pa nas spodbudi k temu, da za hip obstanemo in se umirimo
ob valovanju misli, ki se nam pojavijo ob branju.
Avtor nas spusti v svoj intimni svet in z nami deli
svoje dvome, želje in upe. Ob branju se nam morda tu in tam porodi vprašanje:
»Je up vedno tudi strup?«
Iz verzov veje intimizem, a ne kot zaprtost vase,
temveč kot pogum, da se zazremo tja,
kamor sicer redko pogledamo. Ob branju moramo biti pripravljeni obstati, pogledati
nazaj in sprejeti. Pesniško zbirko sestavljajo misli, ki jih običajno potisnemo
na rob dneva. Misel je po Vošnjakovo »včasih ljuba, kdaj prekleta / včasih
lepa, kdaj nemila,« (str. 85)
Gre za poezijo razmišljanja. Takšno, ki se ne boji
vprašanj, kot so: Kaj pomeni odraščati? Kako sprejeti minljivost? Kje se konča
ljubezen in začne izguba?
Zbirka ne ponuja tolažbe v klasičnem smislu. Ne
obljublja, da bo vse dobro. Namesto tega ponuja nekaj bolj dragocenega – sprejemanje. Življenjske resnice,
ki jih razpira, so preproste, a težke: da se ljudje spreminjamo, da odnosi niso
večni in da izguba preoblikuje.
Ta zbirka ni le branje – je srečanje. Z avtorjevim
notranjim svetom in hkrati z lastnim. Vsaka pesem deluje kot ogledalo, v katerem se bralec
morda prvič zares uzre kot Narcis v vodni gladini. Intimizem tukaj ni umik pred
svetom, ampak način, kako ga razumeti, kako ga preživeti in kar je
najpomembnejše, kako ga kljub vsemu ljubiti.
Narava v tej pesniški zbirki ni zgolj kulisa. Ni dekor,
ki spremlja čustva. Je njihov izvor, njihov odmev in včasih njihova razlaga. V
tej zbirki pot navznoter vodi skozi zunanje – skozi naravo. S tem prenosom
narava dobi simbolno težo, a ostane resnična. Otipamo jo. Slišimo jo. Vonjamo
jo. In prav ta čutnost daje pesmim globino.
Človek ne stoji nad naravo, ampak diha z njo. Njegova
čustva niso izolirana, ampak so del širšega ritma – menjavanja letnih časov,
ciklov rasti in razpadanja.
Večerne, večerom razdane … je zbirka o človeku, ki
skozi naravo razume sebe. O človeku, ki v vetru prepozna svoje misli in v
koreninah svojo vztrajnost. Narava tukaj ni pobeg, ampak je učiteljica in
zaupnica. Je tiha priča spoprijemanja z življenjskimi resnicami.
V tej pesniški zbirki se polž ne pojavi kot
naključna podoba. Polž je bitje počasnosti. Ne hiti. Ne beži. Polž ni počasen,
ker bi bil šibek. Njegova počasnost je način obstoja.
Tako delujejo tudi spomini. Ne prihajajo sunkovito (razen redkih
izjem), temveč se vračajo počasi, a vztrajno. Spomini so naša notranja
arhitektura. So sobe, v katere se vračamo – nekatere z nežnostjo, druge z
nelagodjem. Branje teh pesmi je kot hoja po lastnih notranjih pokrajinah.
Prepoznamo se v njih: v dvomih, v hrepenenju in v tihih zmagah, ki jih ne vidi
nihče drug kot mi.
Polž je krhek, a ima oklep. Ko začuti nevarnost, se
zapre vase. Tudi človek se ob bolečih spominih zapira. Zbirka se lahko bere kot
počasno odpiranje te lupine – previdno, postopno, zavedajoč se lastne
ranljivosti.
In morda je prav to bistvo simbolike: spomini niso le
breme. So tudi struktura, ki nas oblikuje – plast za plastjo, leto za letom.
Kot Kajetan Kovič tudi Uroš Vošnjak verjame v južni
otok, ki ga pa sam imenuje otok sreče, četudi je ta le redko dosegljiv:
»Obstaja otok sreče. / Je daleč od vsega. / Do njega pot se vleče / spod
sinjega neba …« (str. 17).
Morda pa nas do tega otoka loči samo en večerni verz, ki pomiri dušo in
nam povrne upanje v nov dan ali pa nas popelje do sladkih sanj.
Tjaša Zalta
Lepo (mi je bilo) prebrati, pa "moram" hvala pridodati!
Govoričenja o »umetni inteligenci«…
… so
izjemen dokaz tega, da obči sploh NE vedo kaj in o čem govorijo, takrat, kadar
govorijo o vsebinah, katerih ni moč spoznavati in ugotavljati na neposreden
način, potemtakem na temelju čutnih zaznav.
Sočasno
so ta govoričenja dokaz, da obči razuma NE premorejo, kajti ko bi ga premogli,
bi o njem vedeli in bi vedeli tudi to kako se izkazuje, kako funkcionira.
Umetne
inteligence NI, je NIKOLI NE bo, ker je, preprosto, NE more biti! Obstaja pa
»umetna pamet«, kot proizvod razuma, in v tej »umetni pameti« so vgrajena
znanja razuma, vendar zmorejo naprave delovati izključno znotraj svojih
programov, znotraj »naučenega«, kar pa je daleč od tega, da bi pričalo o
razumu!
Morala je breme…
… v
živalskem svetu, v katerem nezmožnosti ne zmorejo drugače, kot na račun
drugega.
Človek človeku volk…
… je
nekoč Hobs zmotno dahnil, ne poznavajoč krog sebe zadostnega števila sebi
enakih in zgolj zveri zroč.
ponedeljek, 23. februar 2026
Bodi (p)ozdravljen, slepi svet!
Kjer
so nagoni, tam je težko govoriti o zavestnih odločitvah, kjer ni zavestnih
odločitev, tam so pravice prelahkotno
podeljene.
nedelja, 22. februar 2026
Pokvečen
V
mednožju srce, v želodcu pa duša,
povsod,
kamor gre, svinjati poskuša,
v
laži, v prevari, pod masko človeka
vse
dobro pokvari sebična pokveka!
Ne verjamem…
… v
boga, a tudi ko bi obstajal, močno dvomim, da bi k sebi jemal vse te silne
»duše«, katere moraš iskati samo zato, da jih najti ne moreš!
Blagor govnu…
… ki
zmore do zadovoljstva dospevati ne meneč se za karkoli in kogarkoli, čeprav –
ne zavidam takšnega zadovoljstva, v smradu mi nikoli ni bilo všeč.
Smilita se mi Dobrota…
… in
Človečnost, v tako majhnem obsegu obstajata, da jima ni dano drugega kot
ugašati.
Ko nekomu porajaš življenje…
…
moraš prekleto paziti na to, da tebi tvojega ne bo uničil! Bi bilo sicer
drugače, ko ne bi sredi brezdušnega zverstva obstajal…
Bodi (p)ozdravljen, slepi svet!
Denar
ima čudežno moč, bolj kot kamenčki razkriva nagone primitivizma.
sobota, 21. februar 2026
Smešnica divjega zahoda…
Spodbujamo
kulturo, podpiramo kulturo…
Izdaš
knjigo v samozaložbi. Vložiš vanjo, poleg dela, kakopak, svoj denar. Želiš jo
plasirati, želiš jo pospremiti do bralcev. Sranje, predvsem pri poeziji, kajti »civilizirano«
in »kultivirano ljudstvo« raje bere doktor romane…
Odideš
v knjigarno, da bi knjigo prodajali v tvojem imenu. V redu. Skleneš dogovor,
potem pa – veselo na pot, od poslovalnice do poslovalnice, kajti oni je,
namesto tebe, po svojih lokalih ne bodo raznosili. Spremljaš dogajanje, pišeš
dobavnice, izstavljaš račune. V kolikor imaš ustrezno pravno podlago za to,
seveda, ker si fizična oseba. Kakorkoli že – ta, ki knjigo prevzame v
komisijsko prodajo, z njo nima nobenih dodatnih obveznosti, ne stroškov, a ti
za vsak prodan izvod vzame prek štirideset odstotkov…
Skleneš
dogovor z distributerjem. To je boljša izbira, ima vzpostavljeno svojo mrežo, »papirologijo«,
učinkovitejši zmore biti. Petdeset odstotkov…
Fino.
Ko odšteješ davek, ti od neto cene ostane polovica. Pravzaprav ti ne ostane,
kajti v svojem spodbujanju in podpiranju kulture ti država, na temelju avtorske
pogodbe, ki si jo z distributerjem sklenil, da ne bi »švindlal«, vzame
petinštirideset odstotkov! Potemtakem tebi ostane polovica od polovice,
četrtina. Obdavčena, kakopak. Četrtina, ki ne upošteva tvojega denarnega vložka,
denimo v podobi neke davčne olajšave…
Res je,
prava sreča, da cenimo ustvarjalnost, in ustvarjalce, da smo kulturni, da
živimo v pravni državi… v kateri bi se dalo reči, da prisklednikom bolje gre,
kot pa tistim, ki sklede polnijo.
Tistim, ki…
…
nevredni živetja, tuja življenja uničujejo, bi moralo biti uničeno vsaj toliko,
kolikor sami uničijo, a jim ni, ker v pokvarjenosti vest ne učinkuje.
petek, 20. februar 2026
Z zaprtimi usti…
… in
odprtimi ušesi se morda česa naučiš, vendar ne tam, kjer že zelena pamet vso
neumnost obvlada.
Ko zidove svinjaku podreš…
…
takrat je prepozno čistost častiti, ker je vprašanje, če jo boš sploh našel.
Na/učenost?!
Nekako
takole sem zapisal v predbesedo Vesolja:
Ko te
naučijo, postaneš naučen, ko zmoreš v naučenem razbirati med resnico in
neresnico, imaš možnost postati učen.
Štafetna palica…
Dve
uri za tem, ko sem izvedel, da so Večerne uradno izšle, sem prejel vest, da je
Vesolje šlo v tisk. Zdaj bo dva tedna čakati, da se rodi.
In je izšla…
Končno!
V prihodnjih dneh naj bi tudi do mene dospela…
Po
petnajstih letih, če ne štejem Ćulićevih Deset zapovedi za otroke, pesniške
zbirke, katero sem prevedel oziroma prepesnil, in je izšla v lanskem letu, pa
neke antologije, v katero sem umeščen, in nekih izborov, v katerih so tudi moji
zapisi prostor našli, se znova izkažem kot knjižni ustvarjalec…
Čeprav
občutki še zdaleč niso takšni, kakršni so bili ob prvorojenih mojih knjigah, so
dovolj prijetni, da zmorejo senco zadoščenja priklicati ter dnevu, morda celo
dvema, plaho zvezdo, na nebu, bolj kot kadarkoli prej oddaljenem, prižgati. Da
za hip posije, preden jo pogoltne tema.
Založba
Obzorja, Maribor.
Za VSE vrste…
…
velja, da imajo VSE posamičnosti, ki neko vrsto sestavljajo, ENAKE značilnosti,
in so razlike samo v niansah, v obrobnih, vsebinsko nepomembnih zadevah, in
samo znotraj t. im. človeštva obstajata popolni NASPROTJI – na eni strani
neumnost, na drugi umnost, na eni sebičnost, na drugi uvidevnost, na eni
nenačelnost, nemoralnost, na drugi načelnost, moralnost, na eni pogoltnost, na
drugi tvornost… in vse te razlike pričajo o tem, da je večina t. im. človeštva
sestavljena iz – NE-ljudi!
četrtek, 19. februar 2026
Da bi bile ugotovitve…
… o
človeškem skladne z dejstvi, moraš vedeti o človeku, o »človeku« in o Naravi
nasploh, oni pa človeka sploh ne poznajo, o sebi »vedo«, da so »lepi«, o Naravi
pa, da je »idilična«.
Za uvidevnost…
… sem
hudičevo ceno plačeval, in bi bilo zame bolje, ko bi znal nase gledati, a kaj,
ko pa so me v človeka rodili!
Bodi (p)ozdravljen, slepi svet!
Če je
sebična preračunljivost lepa, potem je v praznini veliko lepote najti.
Bo že…
Na
dokaj iztrošeno mojo podlago, mi je podarila prehlad, pa zdaj družno kašljava, s
to razliko, da je ona že brez vročine, naj tako tudi ostane, mene pa mrazi. In
mi njen neskončen igrajva-se dodobra vzdržljivost preizkuša, obenem pa – za kosilo
naroči neko jed, kasneje pa vse drugo je, razen naročenega, pa bi jo lačno
pustil, v poduk, a je ne bom. Raje skačem po stopnicah gori-doli, da seri
krulečnost odženem. Bo že, tolažba, ki vselej prav pride…
Luksuz…
Mir,
popolna tišina, pa da bi se za tri ure udobno namestil in dobesedno ničesar
počel, le dihal…
Sicer
ne vem, če bi zdržal toliko časa, a je misel na to kljub temu lepa.
sreda, 18. februar 2026
torek, 17. februar 2026
Kaj ti je najlepše…
… me
je vprašalo Malo…
Nekoč,
morda, s težavo resda, bi uspel do njej ustreznega odgovora, a je ta nekoč
minil, za vselej, pa sem ji z »ne vem« odgovoril, kajti…
Je še
premajhna, da bi razumela, da bi zmogla vedeti o življenju, o tem, da obstaja
smrad, ki zmore Lepoto (za)dušiti, jo malodane v iluzijo spremeniti, zagotovo
pa kot izjemno redkost izkazati, pa…
Ko bi
bila večja, bi slišala »Dete, ko umrem, in mi iz zavedanja še poslednji kanček
nesnage izpuhti, takrat bom, bržčas, do najlepšega dospel«.
Življenje zmore biti vredno…
…
samo takrat, kadar so občim vrata vanj zaprta, a da to spoznaš, ga večino vržeš
v nič.
Bodi (p)ozdravljen, slepi svet!
Je
vrag, kadar je diploma le papir, s katerim si lahko rit obrišeš, obenem pa je
edini »intelekt« diplomirancev.
ponedeljek, 16. februar 2026
V ljubezni…
… ni
prostora za sebičnost, in v sebičnosti ni prostora za ljubezen kajti…
Ljubezen,
tisti imeti nekoga rad, je uvidevnost, uvidevnost pa je postavljanje interesov
drugega pred lastne… medtem ko obči vedo, da je treba imeti rad predvsem sebe,
pa…
Bi
raje videl, ko bi mi pijavke o svojih »ljubeznih« pripovedovale, kot pa, da to
počne sebična bebavost, ljubezni nezmožna!
Grozljivo!
Žalostno-smešno
delujejo »znanstveniki«, ki nekdanji kanibalizem med dvonogimi pojasnjujejo z
nekimi »duhovnimi osnovami«…
Kanibalizem
v živalskem svetu niti ni tako redek pojav, pa močno dvomim, da neka bogomolka
svojevrstnico požre zaradi duhovnosti!
Temeljni značilnosti človeka…
… sta
razumskost in človečnost, pa – ker obojega na Svetu krepko primanjkuje, se kaže
o »človeštvu« povprašati…
Homogram
Med
sto le dva, krepko premalo,
da bi
človeško kdaj postalo,
kjer
v smradu smrad v šir se vleče,
človeku
zna samo trpeče!
Bodi (p)ozdravljen, slepi svet!
V
pasji šoli je diplomirala nova generacija, kopica novih »intelektualcev«…
Človekova pojmovanja…
… se
razlikujejo od živalskih, pa ne kaže enačiti človekovega prav z živalskim
ne-prav!
Kjer je sebičnost…
… tam
je preračunljivost, kjer je preračunljivost, tam je pokvarjenost, kjer je
pokvarjenost, tam »ljubezen« smrdi.
Bodi (p)ozdravljen, slepi svet!
Ko je
mamut »izumrl«, se je spremenil v slona, ko je »izumrl« Neandertalec, se je
spremenil v »demokrata«.
nedelja, 15. februar 2026
To, da živim…
… med
živalmi, je dejstvo, s katerim se sicer nisem sprijaznil, a ga upoštevam, da pa
bi mi živali razlagale svet in da bi po njihovih pojmovanjih ravnal, tega pa
nikoli ne bodo dočakale!
Med platnicami…
Popeljal
sem spet stezice
prek
papirja, med platnice,
tam
mi dano je imeti,
tam
nihče ne more vzeti,
tam v
miru sem doma
spod
globokega neba…
Ni
zgrešiti mi, zaiti,
se v
meglenem izgubiti,
pot
brezkončna vselej čaka
moč
poslednjega koraka,
da
razda se, se zapiše
in z
besedami me zbriše…
Razdal sem vse…
… kar
sem imel, a mi je ostalo več kot zmorem potrebovati, in kot je moč razdati, le
prejemnikov, vrednih dajanja, mi je umanjkalo. Pa smisel svojega življenja v
drobtinah iščem, daleč stran od pogoltnega smetja, ki se za drobtine ne meni.
sobota, 14. februar 2026
Spregledal sem…
Velikokrat
zapisujem o »nerodnosti« slovenskega jezika, pravzaprav o neumnosti njegovih
tvorcev, o značilnosti, ki je zlasti v časih obče »izobraženosti« vse bolj
opazna. Govorim, kakopak, o krnjenju jezika, njegove sporočilne moči oziroma
zmožnosti, ki upada zlasti s tem, ko ISTE besede veljajo za RAZLIČNE stvari…
Danes
mi je v misel prišla beseda »spregledati«. Če zapišem samo »spregledal sem«,
nihče ne more z gotovostjo vedeti kaj sem hotel povedati. Je potreben kontekst,
da je ta »spregledati« nedvoumen, vidiš, moč besede pa je prav v tem, da sama
od sebe zadošča za komunikacijo, da je ni treba dopolnjevati še z nekim
opisovanjem…
Spregledal
sem = NISEM videl.
Spregledal
sem = (končno) SEM videl.
Denimo,
zapišem stavek: Zaupal sem, in sem spregledal, ko sem spregledal, nisem zaupal.
Matematično
gledano, in zgolj dobesedno upoštevano, tak zapis predstavlja neumnost,
nezdružljivost, kajti prebrati ga je moč takole:
zaupati
= spregledati + spregledati ≠ zaupati.
Tako
da – kar pogumno naprej, pamet prepametna, se bojim, da se da še kaj
(po)kvariti.
petek, 13. februar 2026
Danes dodatno preklinjam…
… po
nekem zapletu s PDF-ji, najprej. Včeraj, sredi dneva, sem namreč poslal PDF-ja
v založbo, zjutraj, ko sem pošto odprl, pa sem videl oblikovalčevo sporočilo,
da nista prava za tisk, da bo prava poslal tekom dneva…
Bentiš,
ko bi imel ustrezen program, predvsem pa, ko bi znal takšne stvari početi, bi
jih sam, ne bi prosil, če pa prosim, potem upoštevaj moje neznanje in mi povej,
takrat, ko mi nekaj pošlješ, za kakšno uporabo je, in za kakšno ni! Ma, zadeva
je razrešena in gradivo že čaka v tiskarni, da začnejo z njim…
Potem
pa… v založbi, v kateri Večerne izdajajo, so v ponedeljek izvedeli, da bodo
knjige v torek narejene in v drugi polovici tedna dostavljene. In res, bile so
narejene, le dostavljenih ni na vidiku. Pa ne bi morale dospevati iz neke
Kenije, ali s severnega pola, daleč od tega, iz Maribora v – Maribor! Kaže, da
je toto mesto v bistvu velemesto, z gromozanskimi razdaljami, pa zmore že nek
orkanski val, na poti, zamajati, pravzaprav prekucniti dostavo…
Prvih
kletvic sem se že znebil, druge postopoma umirjam. Pač, če sem preživel čakanje
na knjigo od lanskega junija, bom pa še teh nekaj dni. Bi se doslej že moral
navaditi na raznorazne smešnice, na grenko začinjene. Ampak…
Zdaj
me daje vprašanje: je štirinajsti zaključek trinajstega ali, morda, le njegovo
nadaljevanje?!
četrtek, 12. februar 2026
Dobrota zmore…
…
brezpogojno delovati samo tam, kjer se, zaradi nepoznavanja, z neumnostjo
naivnosti izkazuje.
Spet korak bližje…
V tem
tednu naj bi počival, tako sem se odločil, in fizično dejansko ničesar
posebnega ne počnem, a kljub temu do občutka spočitosti ne dospevam. Nasprotno,
prav nič manj utrujen nisem…
Začel
sem s prvim krogom izbiranja najboljših zapisov za Rima rajo, obenem pa sem v
tem tednu urejal vse potrebno za izid Vesolja, in takšna opravila mi niso prav
nič ljuba. Vsa dela, ki so, bolj kot ne, rutinske narave in, bolj kot ne,
namenjena sama sebi, mi predstavljajo napor. Pa ne gre za nič težkega,
nasprotno, vsak butelj bi jih zmogel, a terjajo čas, v katerem bi bilo moč
nekaj vsebinskega postoriti, in zahtevajo čakanje na odgovore, skratka – nisi od
samega sebe odvisen, pa smeš le upati, da se bo vse izteklo tako, kakor si,
tudi časovno, načrtoval…
Danes
sem šel v dolino, plačat položnice in v nabavo. Ko sem se vrnil, sta me v
e-nabiralniku že čakala CIP in ISBN, pol ure kasneje mi je tudi oblikovalec
poslal dopolnjeno vsebino in s črtno kodo »ozaljšane« platnice, pravzaprav
njihovo sliko. In deset minut za tem je gradivo že odromalo v nabiralnik
založbe oziroma tiskarja…
Naredil
sem, potemtakem, vse, kar mi je treba bilo, da sme knjiga iti v izdelavo, svojemu
rojstvu, knjižnemu, naproti. Nekako čez tri tedne naj bi se zadeva zgodila. Ne
čutim nekega navdušenja, pač pa »samo« olajšanje, kajti eno zadevo, ki je kar
nekaj časa in aktivnosti vzela, sem črtal s seznama opravil. Ni se bati, jo bo,
kakor vedno, kaj drugega nadomestilo v dnevnem »opisu del in nalog«…
sreda, 11. februar 2026
Pa sem dobil…
… maloprej,
tako najnovejšo različico ovitka, samo še črtna koda manjka, in vsebine, s
kolofonom, samo še CIP in ISBN bo potrebno vnesti, ko ju prejmem… in »moram«
pohvaliti prijatelja, njegove veščine oblikovanja – kolofon je tak, da se tista
moja amaterska rešitev skrije pred njim, ne vem, če je tri metre pod zemeljskim
površjem dovolj…
Bo,
tudi na pogled, zanimiva knjiga.
Dosežek leta, pač, zame…
V tem
času ne lovim dni, pač pa kar ure, v želji, da bo »Vesolje« izdelano do
opredeljenega datuma…
Računalniško
sem, kar zadeva mnogih programov, popolnoma nepismen! Meni je naprava
izpopolnjen pisalni stroj, obenem pa sredstvo informiranja in komuniciranja, in
to je to, hkrati pa se sila nerad podajam na neznana mi področja, kadar me
le-ta, v bistvu, ne zanimajo…
Ker
za knjigo potrebujem CIP in ISBN, ker NUK oboje izdela v času do treh delovnih
dni, ker bi rad že prek vikenda gradivo poslal tiskarju… včeraj sem, takoj po
tem, ko sem se vrnil s sestanka, v založbi, prijatelju oblikovalcu poslal
podatke, potrebne za izdelavo kolofona, ki mora biti spisan, takrat, ko pošlješ
v NUK. Čakal sem odziv, čakal, tako na e-sporočilo, kakor tudi na telefonski
klic, v prazno izveden, čakal do desete, nato pa sklenil, da se sam lotim
zadeve…
Trajalo
je, dolgo časa je trajalo, preden mi je uspelo ugotoviti s katerim programom,
brezplačnim, kakopak, trajalo, preden sem ugotovil kako je moč besedilo po
lastnih željah, in ne programsko-računalniških, zapisati, a mi je, ob silnem
preklinjanju, uspelo, pa sem nekaj minut pred polnočjo gradivo tudi poslal v
NUK…
Ostale
so sicer malenkosti, ki so močnejše od mojega tovrstnega »znanja«, pa mi
šumniki presledke med črkami povzročajo, a to bodo, v najslabšem primeru in z
lahkoto, odpravili v založbi, če se prej moj oblikovalec ne (po)javi. In upam,
da bodo dovolj razumevajoči, da bodo tudi črtno kodo naredili, kajti gre za
zadevo s katero se nikoli nisem ukvarjal in o njej samo na pogled vem, pa
najmanjšega pojma o njeni izdelavi nimam…
Ko
sem nekaj pred eno legel, sem to storil z zadovoljstvom, kajti – uspelo mi je uloviti
ure, in prvi od treh dni je današnji, pa domnevam, da bom najkasneje v petek
prejel, kar potrebujem prejeti, da gre potem knjiga lahko v izdelavo. In da
izide v predvidenem času.
Pojdi, krtek, pojdi…
… naj
ti bo srečno!
Vsakokrat,
ko kosim, preklinjam krte, pravzaprav njihove krtine, ki se iz leta v leto bolj
množijo, vendar mi ni niti na misel prišlo, da bi nastavljal črepinje, ali
zastrupljal, tako kot to radi počno. Bentiš, od nekdaj so tu, in so bili krepko
prej, preden sem prišel, pa imajo tudi oni domovinsko pravico, obenem pa – ne bi
se želel uvrstiti med tiste z dvojnimi merili, ki »imajo radi živali«, a le takrat,
kadar jim niso moteče…
Zjutraj,
ko sem se odpravil zakurit v kuhinji, in skuhati kavo – tik ploščadi, ki je vrh
stopnišča, zunanjega, sem zagledal črno debelušno kepico. Pravzaprav ne cele,
kajti žverca je glavo tiščala na tla, verjetno v želji, da bi do svojega podzemlja
dospela. Poklical sem Tiso, da vidi krta, in dobrodušna, kakršna je, ga je samo
dodobra ovohala…
Po
dveh urah sem se znova podal v pritličje, da polena doložim in si drugo skuham,
pa – taisto zverino sem zagledal, kako se dobesedno tišči h kuhinjskim vratom!
Bela vrata, črna pošast, ni bilo težko zagledati. Kako je ubožec, ali pa
ubožica, premagal stopnišče, in poploščeno ter betonsko pot, dolgo nekih šest
metrov, mi ni znano, kaj ga je prijelo, da se je znašel prav pred kuhinjskimi vrati,
tudi ne, kakorkoli že, zasmilil se mi je. Tu pa že ne moreš ostati, te bo še
pobralo, od nenaklonjenega ti okolja! Skrbno sem ga prijel, in ga nisem nosil
prek ceste, na tuje, ne, pač pa – tu si, očitno, doma, pa je prav, da tako tudi
ostane! In sem ga odnesel nekaj metrov vstran, na travo ter tik kupa, na
katerem odrezane veje in podoben material trohnijo, kajti – če, morda, nimaš
moči, da bi se pod površje spravil, se boš vsaj v kup lahko zavlekel, na varno…
Ob
tem sem se nad samim seboj zabaval, češ, bedak, moteče elemente ti v travo
seje, tebe pa njegovo zdravje skrbi!
Bodi (p)ozdravljen, slepi svet!
V
mojem daj-damu obstaja plačilno sredstvo, o katerem ničesar ne vedo.
torek, 10. februar 2026
Kocka je padla…
Povsod
naokoli sem iskal, rešitev pa »pred nosom«…
Danes
sem bil v založbi, v kateri sem se dogovoril tako za izdelavo knjige, kakor
tudi za njeno distribucijo. Vesolje, živeče umiranje…
Zdaj
čakam, da mi oblikovalec pošlje popravljeno vsebino, z izdelanim kolofonom, pa
da material pošljem v NUK, da CIP in ISBN pridobim, potem pa spet k
oblikovalcu, da tudi to vnese v gradivo…
Nato
pa, upam, da že konec tega tedna – vse skupaj odjadra, prek spleta, svojemu
knjižnemu porajanju naproti. Ki naj bi se nekje v prvem tednu marca pripetilo, če
se, kakopak, kje in s čem ne zalomi, a o tem ko bo čas…
Da,
kocka je padla. Zdaj bom upal, da se bo ustavila na neki dostojni številki, in,
bog ne daj, na neveljavnem robu, glede na to, da bosta svoje pristavila tako
distributer, kakor tudi država, ki, po avtorskih pogodbah, »samo« 45 % od
iztrženega vzame, ne da bi, kakopak, upoštevala vložek, samo plačilo izdelave
knjige. Da, če se vsaj na tisti trojki ustavi, pa da bom imel stroške pokrite,
če pa kaj več…
Naročite se na:
Komentarji (Atom)