V strahu…

Se bojim, vse bolj, da sama čustvovanja niso dovolj, pa čeprav so bila, nekoč, izjemno silovita! Da se ne zmorejo dolgotrajnejše zoperstavljati stanju, ki jih otopeva. Stanju, ki tudi sočustvovati ni zmožno (da bi se, na osnovi čustvovanja nekoga drugega, temu ustrezno tudi samo izkazovalo, se odzivalo). Stanju, ki niti opisati ne zmore tega, kaj, če sploh kaj, čuti. Stanju, v katerem se čustvovanja zreducirajo, dobesedno, na – telesne užitke.

 

Upam, da se motim. Celo želim si tega, da bi ne imel prav…

 

Že res, da vse ostaja nekje »znotraj«, v podzavesti, a je res tudi to, da ni nujno, da se kadarkoli obudi.