V svetu ran

Rane različne, ozke, široke, plitke, globoke, znajo živet,

brez njih nevredno, vse je le bedno,  nepriborjeno kaže se svet,

tisto, do česar prav zlahka prideš, tisto le redkokdaj velja,

le težja pota zbuja vrednota, vsaka zadeva ceno ima…

 

Rane so sveže, rane so stare, čas jih v izbiro sproti da,

majhne, velike, vidne in skrite, vsaka pa svoj pomen ima,

tu in tam neka, vsaj v spominu, v zgodbi za dneve obvelja,

bolj se množijo, bolj se živetje na samosvojo pot poda…

 

Meni premnoge so stvar pozabe, skoraj vzela jih je noč,

so me učile, svet mi razkrile, včasih bile celo v pomoč,

vselej pustile me preživeti, vselej sem šel prek vseh preprek,

vselej, doslej vsaj, sem tudi našel za svoje rane nek svoj lek…

 

Zdaj pa me daje rana globoka, rana, ki sega vse do dna,

se ne zarašča, se ne zapira, kot da zapreti se ne zna,

vselej odprta v nov dan zazrta, vselej da jemlje mi moči,

in ni zdravila, da bi minila, dokler mi Njenih ni oči…