Pred- ali začasnež?

Nekateri, ki me, baje, poznajo, »vedo«, da sem krepko pred časom. Ko sem jim, v daljni preteklosti, govoril o tem, kam zastavljeno vodi, in mi, kakopak, niso verjeli so me imeli za pesimista, kasneje pa ugotovili mojo predčasnost…

 

Spet drugi, ki me, baje, poznajo, »vedo«, da sem za časom. Moja pojmovanja, izkazovanja, po njihovem sodijo v drugačna, romantična, sanjava in sanjajoča okolja, v okolja, v katerih se zmore, tu in tam, vsaj, neka čast izkazovati…

 

Bedarija! In eno, in drugo! Nisem ne za, ne pred časom, še kako živim tekoče, vse, kar se poraja in odvija, in predvsem posledice porajajočega. Zmorem pa, za razliko od teh, ki bi me uvrščali, in razvrščali, a niti do samih sebe ne zmorejo dospeti, razumevati, in upoštevati v časih že izkazana sosledja. In zmorem, za razliko od taistih, človeško, človečno, ne da bi nekim nagonom sledil, nekemu boju za preživetje, za čim boljši, čim bolj nemoten nek lasten obstoj. Zmorem nesebično, in sočustvujoče, čeprav ugotavljam, da jih je bore malo, ki si sočustvovanje zaslužijo!

Zmorem biti, vsaj skušam tako, čim bolj, človek, in ne neko nagonsko bitje, kateremu je (čim več) žreti, piti, imeti in biti – smisel živetja! Bednega, resda, a, žal, prevladujočega.