Sogovorniki? Moji?

Uvodoma: višje kot si, manj jih je, s katerimi zmoreš stati… Na vrhu, menda, ni dovolj prostora.

 

Nekoč sem imel »slušatelja«, bolje »slušateljico«. Nekoga, zasnovanega tako, kot sem sam, ki je zmogel, pardon, zmogla, razumevati slišano. Ki predstavlja, sama po sebi, načeloma, možnost, izhodišče, obet… za krepko, vidno neko »nadgradnjo«. Nekoč sem imel. Da. Danes pa…

 

Danes pravzaprav nimam nikogar, s katerim bi se zmogel o VSEM pogovarjat, zlasti radi tega, ker se o vsem NE pogovarjam.

 

Imam sogovornico, eno edino osebo, na tem svetu, s katero se lahko pogovarjam o malodane vsem… razen o tistem »vsem«, kateri ne nje, ne mene, ne zanima. Pa se ne pogovarjava o kvačkanju, vremenu, športu… in podobnih temah, sila pomembnih. Pač pa o zadevah, o katerih sicer vsi vse »vedo«, čeprav se jim o njih še sanja ne.

Eno samo! In se je užitek, z njo, pogovarjati. Užitek spoznati istost misli, spoznanj, pri stvareh, do katerih čutila ne sežejo, pač pa je potrebno do njih dospeti z umom, razumom.

 

V drugi skupini imam tri takšne sogovornike. Otroke, starejše. Tudi oni so zasnovani tako, kot sem jaz, tudi oni z zmožnostjo razumevanja razpolagajo. Kolikor jim izkušnje, posledično spoznanja, to razumevanje, kakopak, omogočajo. Z njimi se ne zmorem pogovarjati o vsem, in tudi ne o tistem »vsem«, seveda, ki me sploh ne zanima, iz preprostega razloga, ker – njih leta vidijo popolnoma drugače, kot vidijo moja, obenem pa – poznajo, »človeštvo«, iz mimohoda, medtem ko sem jaz temu »človeštvu«, in to resno, posvetil več kot dve desetletji nekega namenskega ugotavljanja.

 

Imam tudi neke, v neki tretji skupini. Tudi teh je malo, in tudi z njimi se ne pogovarjam o popolnoma vsem. In tudi oni so meni enako zasnovani, le da so, za razliko od mojih otrok, odraščali v popolnoma drugačnih okoliščinah, posledično v drugačnih pojmovanjih, razlaganjih, »vedenjih« o svetu. Pa se, z njimi, zmorem pogovarjati za kanček manj, kot mi je to moč početi z otroci, denimo.

 

Potem pa… ja, potem pa pride neka množica, s katero se lahko »pogovarjam« malodane o vsem, tudi o vremenu, tudi o športu, pri čemer obstaja ena sama težava, to, da meni ni do tega, da bi se z njihovimi interesnimi področji pretirano ukvarjal! Tako da…

 

Ja, imam srečo, razpolagam, trenutno, vsaj z eno osebo, s katero se lahko, dejansko, vsebinsko, pogovarjam. In tudi ta oseba ima enako srečo, kakršna je moja. Pa da ne bo nesporazuma, gre za izjemno izobraženo, razgledano, dejansko spoštovano in upoštevano bitje. Kakopak, ne s strani »vedoče« večine, pač pa »zgolj« s strani tistih, ki vsaj nekaj vedo, o tistem, o čemer vedo!