Ko sem
se še aktivno ukvarjal s tem, tudi s tem, in ne zgolj s pisanjem, sem bil vabljen na številne
prireditve, kot gost. V izogib nesporazumom, kot tisti, ki bo, na nekem
dogodku, svoje ustvarjanje predstavljal, dočim bodo neki drugi prišli gledat,
poslušat.
Velikokrat
sem se vabilom tudi odzval, čeprav se je krepko večkrat pripetilo, da sem jih,
z ustreznim pojasnilom, zavrnil. Imel sem, pač, neka svoja merila, po katerih
sem se ravnal, znotraj prepričanja, da to, s čemer se ukvarjam, ni nikakršno
klovnovstvo, da ni, še zdaleč ne, namenjeno zabavljanju nekih množic, da, pač,
nisem med tistimi, ki komajda dočakajo, da smejo biti povabljeni, in da smejo
nekam iti. Vse to me je namreč preveč spominjalo na nek cirkuški šotor, ki se s
svojo menažerijo seli iz vasice v vasico, in nekakšno lastno razprodajo, s tem,
izkazuje.
Kakopak
sem se zavedal tega, da to ni v prid moje »promocije«, da to, da se manjkrat
razkazujem, pomeni tudi to, da bo »moje ime«, informacija o meni, dosegla
krepko manjše število »državljank in državljanov«, kot če bi pristal na to, da
sem neke vrste vsakomur-dosegljivega-zabavljača. Obenem pa sem se zavedal tudi
tega, in to še kako, da moje pisanje še zdaleč ni namenjeno vsakomur! Nasprotno,
da »merim« na neko dokaj skromno, številčno gledano, »odjemalstvo«, v želji, da
bi, denimo, moji verzi dospeli, kolikor je to le možno, predvsem do tistih, ki
so jih vredni, ki si jih zaslužijo, ne samo slišati, brati, pač pa predvsem
občutiti, doživeti.
Zavoljo
tega sem, domnevam, neke priložnosti, vsaj morebitne, iz rok spuščal, a se s
tem nikoli kaj prida nisem obremenjeval. In sem, po drugi strani, tudi nekaj
komičnih situacij doživel. Denimo, ko so mojega očeta spraševali, če dovoli, za
nek izbor, objavo pesmi, katere naj bi njegov oče, moj ded, napisal, dejansko
pa sem jih napisal jaz. In prav tako so bili začudeni, nekateri, na nekem
literarnem srečanju, ko smo se predstavili, in so, ob mojem imenu, spontano,
izustili nek »A vi ste živ?!«
Marsikdo
se je našel, ki mi je malodane očital takšno moje ravnanje, in me skušal
podučiti, da ni v moje dobro… marsikdo me je hotel popeljati v svet neskončnega
prilagajanja, v bistvu v svet prodajanja samega sebe… vendar sem jaz, tudi
danes, zadovoljen, ker sem ravnal tako, kakor sem, kajti – karkoli sem dosegel,
v svojem življenju, sem dosegel izključno s svojimi »rokami«, izključno
zahvaljujoč nekim svojim zmožnostim, neki izkazani, si upam trditi, kakovosti
svojega dela. In, vidiš, to je tisto, kar, vsaj meni, zares šteje, ker – vse ostalo,
s čemer se krasiš, in zmore do tega malodane vsakdo dospeti, ti lahko
oporekajo, razblinijo, odvzamejo, meni pa mojih zmožnosti nihče ne more
odvzeti, in enega samega koraka, nekega dospetja, kamorkoli že, ne oporekati –
nikogar, ampak res nikogar poleg ni bilo, da bi me za seboj vlekel, me pred
druge vrival, mi pota lajšal. Nikogar. Kar sem spočel, in izkazal, sem izkazal
izključno zahvaljujoč sebi, in tistemu, kar premorem.
Ni komentarjev:
Objavite komentar