Živim žalost…

Deležen sem bil vprašanja, danes, če se mi je zares nekaj žalostnega zgodilo…

 

Meni?! Ah, kje neki, meni se prav nič žalostnega ne dogaja! Vse, kar imam rad, je daleč, tako prekleto daleč vstran, da lahko na objem samo pomislim, izkazati pa mi ga ni dano. In…

 

Kaj je »lepšega« od tega, da imaš rad, pa niti objeti ne moreš?! Kaj je »lepšega«, od tega, da bi v oči zrl, čiste, iskrene, v njih toplino gledal, a ni pogleda, ki bi ti to omogočil?! Kaj je, prekleto, »lepšega« od tega, da bi nekomu besedo namenil, a jo lahko samo cuckoma, mačkoma, drevesu in trti, sebi?!

 

Ja, res je, po nekih merilih sem celo »srečnež«, ves čas, kar ga imam, in kar mi ga vse manj ostaja, lahko sebi, izključno sebi namenjam! In počnem tisto, kar mi prija, ne meneč se za kogarkoli, in vse ostale. Ampak – jaz nisem obči, daleč od tega, jaz živim skozi druge, jaz sebi zadovoljstvo v zadovoljstvu tistih, katere imam rad, iščem! In potrebujem videti, slišati, (do)živeti to, njihovo, zadovoljstvo, ga potrebujem čutiti zlasti takrat, ko je radi mene vzbujeno, ko ga jaz vzbujam.

 

Nikoli nisem iskal nekih »vsebin« izven sebe, nikoli mi neka stezica, speljana ob obali, ali prek gričev in planin, ni srečnih trenutkov porajala, pač pa se je sreča v meni budila, zaradi mene, tudi na tej stezici. Nikoli mi neka radost telesa, neko telesno ugodje ne more nadomestiti radosti duše. Nikoli nisem potreboval teh in takšnih nadomestkov, rojen sem z vsebino, iz katere zmorem graditi, ustvarjati…

 

Ja, kaj je »lepšega«, kot je to, da se ti vse, ampak zares vse, o čemer si sanjaril, že od nekdaj, in vselej, kar si snoval, gradil, in z upi pričakoval – podre, sesuje, dobesedno v nič?! To, da lahko počnem kar, in kakor mi prija, da nikomur ne potrebujem »računov polagat«?! Ampak – meni prav to prija, sem, ne nazadnje, kot dejansko socialno bitje rojen, in zmorem radosti sebi najti izključno v neki skupnosti, in skozi to skupnost, v skupnosti, kakopak, ki na enak način mojemu deluje, čuti, živi. Ne v skupnosti povprečnosti, v kateri vsakdo le k temu stremi, da bi »po svoje«, da bi sebi in zase. Ne, to ni moje življenje, jaz se svojega odpovedujem, brez sleherne težave, nelagodja, za tiste, katere imam rad. In ne zgolj »rad«, kakor je običajno v navadi. In v tem odpovedovanju živim, zares živim!

 

Ne, meni se, dejansko, malodane nič žalostnega ne more zgoditi. Jaz namreč – žalost živim!