Malo ohladitve…

Zastavil sem s pospravljanjem kupa odpadnega lesa. Ni iz mizarske delavnice, kakor se mi je zlagal, ko ga je pripeljal, z nekega gradbišča ga je dobil. So, ponekod, ostanki malte, in je potrebno tudi neke plastične delčke, pribite, odstranjevati…

 

Sproti ločujem tisto, kar ni predolgo, pa bo šlo v peč, in tisto daljše, kar bom moral še razrezati. In je vrag, počasi gre zlaganje lesa, v katerem mrgoli »drobiža«.

 

V senci kaže dvaintrideset, jaz pa večino časa na osončenem, pa sem se prišel malo ohladit, k računalniku, da me ne bi še kakšna kap pobožala.