Prvo letošnje nabiranje…

… sem opravil, danes. Nabiranje fig. Alias smokev, kakor ti je ljubše. Nekih šest kilogramov sem jih ubral. Ne bi dočakale jutrišnjega dne, ko Malo pride, ali bi jih (po)žrle, ptice, žuželke, ali pa bi z vretjem zastavile…

In sem jih zmlel, ter zamrzovanju predal, da bom svojemu Sonku zavitek pekel, iz njih…

 

Sedaj šele so zastavile z zorenjem, pa upam, da bo vreme še nekaj časa zdržalo, in jih bo moja Giska lahko, sveže ubrane, amala. Ni slajšega sadeža, kot je tisti, katerega, še hladnega, z drevesa, z grma, s trte užiješ. Ob čemer veš, da vse od kar je pri tebi, ne rastlina, ne plod, nista nobenih kemičnih »obdelav« deležni…

 

Užitek mi je v rasti gledati. Zlasti tisto, kar se je dolgo časa borilo, na, denimo, nekih lapornih tleh, preden se je izborilo do pravice obstajanja, napredovanja. In figici, moji palčici, drevescu, katero sem iz veje podtaknil, centimetri tako uspešno v decimetre rastejo, da me ne bo prav nič presenetilo, če bo, ne vem, čez dve leti, krepko prek moje glave segala…

 

Kaj imam od tega… da sadim, in vzdržujem, obenem pa neke vidne, no, pretirane, v presežke usmerjene letine ni?!

Veliko, veliko imam, in še več, kot zmoreš sploh dojeti, imam to, da vsaj pri rastlinah ugotavljam, kako mi uspeva, v živetja jih vzpodbujati! Da vidim, to, da je nek »jutri« krog mene drugačen od »danes«, in popolno nasprotje tistega »včeraj«, na katerega sem, v njegovi džungelski razraščenosti, naletel, ko sem zemljo kupil. Veliko imam od tega, jaz, ki nikoli v žretje nisem bil naravnan, jaz, ki nikoli v denarju, v nekih igračkah, »dokazilih zmožnosti« nezmožnih, praznih, ničesar videl nisem… z izjemo uporabne vrednosti, kolikor je dejansko uporabna, in ne zgolj v mašenje kompleksov usmerjena…

 

S pticami sem tako in tako dogovorjen – vse tisto, kar je zgoraj, je vaše, vse tisto, kar pa z roko, izjemoma z lestvijo dosežem, bom pa skušal doseči.

Že res, da me, barabonke, velikokrat ne upoštevajo, pa v nižja nadstropja segajo, a je res tudi to, da sem, še vselej do sedaj, te njihove posege uspel preživeti. Je huje, krepko huje, takrat, kadar ti »civilizirani« veje lomijo, ker se jim med »rabutanjem« preveč mudi, da bi ubirali, počasi, z upoštevanjem rastline, in truda, vanjo vloženega…

 

Imela bova težave, Malo in jaz, ko bo tu, in se bova družno med veje podala. Že itak rada pleza na lestev, in to, kakopak, pod mojim nadzorom počne, na ravnem, v varstvu mojih oči in rok, pa si mi ni težko predstavljati, kako bo hotela tudi pri drevesih taisto početi, češ da bo sama nabirala. Obenem pa – med listjem, ob sadežih in na njih, je veliko čebel, os, sršenov, pa ne bi želel, ko bi jih, na boleč način, prehitro spoznala. To, da bi sadež speštala, ko bi ga ubirala, ni pomembno, tako in tako bi ga, kasneje, mešalnik v kašo spremenil… v kolikor ne bi speštanega na licu mesta pojedla, seveda.