Tik-tak, tik-tak…

Tik-tak, tik-tak…

poredkoma pogledam…

pa še takrat zvečine mi

počasi v moj nič drsi…

in pomnim, se zavedam…

 

Tik-tak, tik-tak…

le nekam se nabira…

ničesar, kar bi brisal, ni,

resnice neke govori…

kar še je, to razžira…

 

Tik-tak, tik-tak…

ničesar ne prinaša…

v trenutku vsakem kraj poti

za kanček bližje veseli…

ni upa, da ugaša…

 

Tik-tak, tik-tak…

jih vse je že pobralo…

pošli so, z njimi sanjski svet,

brez kril ne da se poletet…

v lažeh je vse končalo…

 

Tik-tak, tik-tak…

ni druge, le odštevam…

gradil zaman, zaman snoval,

zaman le času čas svoj dal…

zaman, nasploh, minevam…

 

Tik-tak, tik-tak…

počasi se izteka…

ko znova bi mi moč bilo,

le v ne zamahnil bi z roko…

ni vreden svet človeka…

 

Tik-tak, tik-tak…

počasi, prepočasi…

utvare grde vsepovsod,

udarci, sadeži zablod…

le rane, kot okrasi…

 

Tik-tak, tik-tak…

ni čudežem izvira…

žival ne ve kaj je srce,

pa zgolj do pekla človek sme…

in z rojstvom že umira…

 

Tik-tak, tik-tak…

je kazen v takšnem biti…

ni duši seči do neba,

ne šteje, prav nič ne velja…

tik-tak le in – oditi.