Za soljo…

Večina resnic, katere poznam, je bolečih, meni bolečih, in v krepki manjšini so tiste všečne mi.

Pri občih je obratno – všečne jim razlage so njihove »resnice«, tistega, česar ne želijo slišati, tistega, preprosto, ne upoštevajo… pa naj gre za še tako močno, silovito resnico!

 

Raje bi videl, zanesljivo, ko bi mi bile resnice všečne. Vse. A mi nikoli ne bodo. In mi, kljub temu, nikoli ne bo postala nevšečna pot do njih, do resnic, kajti še kako se zavedam, da je bolje poznati dejstva, pa naj bodo še tako neljuba, kot pa zatiskati si oči, lagati samemu sebi, delati se, kot da je svet popolnoma drugačen od dejanskega. Slej ko prej trešči, takšna glava, ob zid. K sreči ji ta zid ne more do živega, preveč je neumna, in se vselej neka »sreča« najde pri roki, da je tudi naslednje treskanje zagotovljeno…

 

Pravijo, da je ubogih na duhu onostransko kraljestvo, jaz mislim, da gre predvsem za uboge v glavah, posledično, kakopak, tudi v duhu, obenem pa sem prepričan, da so vsa možna kraljestva njihova, in zlasti tostranska. V katerih s svojimi nebolečimi, zanje, »resnicami« krojijo boleč vsakdan.

 

Da, resnica zlahka zmore biti boleča, tudi nevšečna, a je, še vedno, resnica, edina pot do vsega pomembnega, upoštevanja vrednega. Med kar, seveda, ne sodi tisti ščep soli, katerega pastir v pesti drži, in ga ovcam ponuja, vsem, ki si želijo za dišečo »resnico« capljati.

 

Hodim za soljo, torej sem. Primerna alternativa tistemu mislim-torej-sem.