Videl
sem mnoge oči…
Večinoma
takšne, ki so, tudi takrat, kadar sijejo, plitke. In le sreči, nekemu čudežnemu
naključju se imam zahvaliti, da sem tudi globoke videl, takšne, v katerih do
dna duše, njihove, toneš.
V
plitkih le zadovoljstvo sebi najdeš. V globokih zadovoljstvo sebi ne zmore brez
zadovoljstva drugemu. Skozenj pravzaprav živi, skozenj sploh zmore obstajati.
Videl
sem mnoge oči…
Naučil
sem se jih brati. Navadil sem se, da ni iskati tam, kjer ni najti. Drugega, kot
tistega sebi, v katerem celo sam zmoreš biti, če ponujaš tisto, kar jim godi.
In dokler ponujaš.
In tudi
takšne sem videl, ki te tudi takrat, kadar nimaš prijetnega nuditi, pač pa le
neko nemoč, in strah, brezupnost daješ, potegnejo vase, da te nežno, mehko, in
predvsem toplo ovijejo, v neke sončeve žarke, v sijaj najsvetlejših zvezd, da
te najprej umirijo, ti nato voljo vzbudijo, in te ponesejo, da do kril dospeš.
Videl
sem mnoge oči…
Večine
mi ni potrebno pomniti, določenih nikoli pozabil ne bom.
Ni komentarjev:
Objavite komentar