Danes
sem pomislil na to, da bi, če je že štedilnik na drva vsak dan v pogonu, večjo
količino golaža skuhal, in/ali segedina, in s tem kar za nekaj obrokov
poskrbel, za čas, ko je Malo doma, a sem se odločil, da bom še malo počakal. Do
aprila odplačujem TV sprejemnik, pa moram najprej ugotoviti, koliko in kako bi
takšna »investicija« posegla v moj vsakdan, oziroma iz meseca v mesec mimohod.
V decembru tega zagotovo ne bom počel, že itak se bom, upam, upoštevaje
novembrski minus, za las izvlekel.
Za
kosilo sva imela lazanjo. Že drugič v zadnjih petih dneh. Tudi s tem sem sebi
zapovedano prekršil, ko sem, namesto enega, dva paketa kupil, vendar – ima jo
rada, z užitkom jo »mlati«, meni pa je v neizmeren užitek videti ješče in sito
dete! In ji je tako teknila, da sem ji, ko je pojedla več kot tretjino celega
paketa, še kos svojega dela primaknil, in sva, na koncu, skorajda do
enakopravne delitve jedi dospela. Resda ne vem, kam je dala pojedeno, nato še
lep kos torte zmazala, vem pa, da je bil trebušček podoben žogici tudi zvečer,
pred spanjem, radi česar tudi večerjati ničesar ni hotela…
Ni komentarjev:
Objavite komentar