Imam
srečo – bili so, so, in bodo, pri katerih bom vselej na njih pomoč naletel.
Še
večjo srečo imam – redko, izjemoma prosim. Zmorem brzdati sebe, zmorem svoje
težave reševati, vendar…
Pomoč
je pomoč, zvečine v podobah nekakšnega sodelovanja pri razreševanju sprotnih
težav, nič več. Opora pa…
Z oporo
pa nimam sreče. Zavoljo sebe, kakršen sem, in kot tak niti slučajno pogost. Pa
nimam nikogar, za katerega bi smel dejati, da mi zmore biti v oporo, da zmorem
tudi radi njega s svojimi prizadevanji nadaljevati, vendar…
Imam
tudi to srečo, da zmorem tudi brez tega, pa dobro poznam samost, tisto sam
proti vsem, in se nikomur ne potrebujem ne dokazovati, ne klanjati. Pa celo
znese mi tako, vsaj doslej mi je…
Sicer
sem zaradi tega velikokrat bil na robu prepada, a sem zmogel ravnotežje ujeti.
In sem nekajkrat tudi padel, a sem se znal tudi pobrati…
Velikokrat
sem tudi pobiral, ali to vsaj skušal početi, da bi, praviloma, ugotovil, da je
bolje pustiti na tleh, vse tisto, kar samostojno niti stati ne zna, kaj šele
hoditi…
Kakorkoli
že, imam srečo, da zmorem… da jih nekaj imam… da mi je samostojnost vodilo. Pa
smem svoj »ne« poreči, tudi takrat, kadar z njim, vsaj na prvi pogled, sebi
škodujem, a svojemu življenju pridodajam, mu preprečim, da bi se sredi obče
daj-damovske prostitucije znašlo…
Pravzaprav,
ko pomislim… ne vem, če je pri tem sploh moč o sreči govoriti, in tovrstne »sreče«
nikomur ne zavidam, mu je ne morem, ker v takšnih nekoga tudi videti ne morem…
