Nebo se
je umirilo…
Letos
bodo moje rastline, v podobah dreves in trt, nekoliko počivale. Toča jim je
plodove pobila, pa ne bodo več rastli, le še razkrajali se bodo, počasi,
postopoma… in prenehali piti sokove svojih »staršev«…
Manj bo
sadja. Kolikor ga sploh bo. Na mojem bregu. Se zgodi, očitno. A bo rastlinam
prav prišlo, to, da jim ni treba več zanj skrbeti. So tudi one dobro obtolčene,
in je prav, da svoj, tozadevni, počitek, namenijo celjenju ran. Posamezne niti
preživeti ne bodo smele, domnevam…
V
zaključnem delu najinega pogovora, me je, včeraj, sine, vprašal: »Kaj misliš,
ali te bom prerasel?«
Glede
na to, da sva se pogovarjala o različnih vsebinah, upoštevaje dejstvo, da me je
fizično že dolgo nazaj, je krepko višji od mene, sem ga prosil, da bolj
natančno opredeli svojo radovednost, mi bo lažje odgovoriti, zlasti, ker bom
vedel, da v pravi smeri odgovarjam…
»Saj
veš, pravijo, da naj bi vsak otrok prerasel svoje starše, če ne drugače, potem
tako, da se za razred več, ali dva, skozi šolanje prebije…«
Potemtakem
misliš v splošnem, generalno, sem ugotovil. In zastavil…
Marsikaj
pravijo, ti, ki o vsem, in počez govorijo, predvsem pa ne zmorejo drugače
presojati, kot po videnem, po zunanjosti.
Veš,
sine, neka srna, ptica, katerakoli druga podoba nagonskega živetja, v ničemer
ne more preseči tistega, s čemer so se njeni starši izkazovali. Zmožnosti so, v
nagonskem svetu, opredeljene, strogo opredeljene, in s samo zasnovanostjo
začrtane, omejene. In prek zmožnosti, kakršne so, komurkoli, dane, nihče ne
zmore. Lahko pa se pripeti, da v okviru nekih srečnejših, ugodnejših okoliščin
dospe do drugačnih »dosežkov«, tudi boljših, takšnih, ki bi, vsaj pogojno, o
neki uspešnosti lahko govorili. Tako da – razred več, ali dva, fakulteta, celo
doktorat več, praviloma, v nagonskem svetu, govori samo o tem, da je nekdo več
truda, in časa, vložil v svoje učenje, o ničemer več. Čeprav je, posledično, do
nekih drugih in drugačnih rezultatov dospeval, z drugih in z drugačnih pozicij,
kot njegova starša, v okviru drugih in drugačnih okoliščin. Še vedno pa ni
presegel zmožnosti, vsaj praviloma ne, kakršne so (bile) dane tako njemu, kot
staršema. Pa se, na primer, kljub doktoratu, še vedno izkazuje natanko tako,
kot (sta) se njegova starša, z – neumnostjo, z dejansko nezmožnostjo za karkoli
drugega, kot za tisto neko vsakdanje, če mene vprašaš, za tisto banalno, katero,
vsaj meni, še zdaleč ne predstavlja nekih osnov merjenja uspešnosti, kaj šele
življenja, njegovega smisla.
Obstajajo
različna področja delovanja, s tem tudi različne težavnosti poti, prek katerih
hodiš, različne, krepko različne, potemtakem, tudi vrednosti ugotovljenega.
Nekdo, ki, na primer, v nekem laboratoriju, preživlja čas tako, da se malodane
igračka, ko neke sestavine vkup (z)meša, potem pa ugotavlja, kaj je s tem
mešanjem dosegel, do česa dospel, in se mu, tu in tam, celo posreči nekaj
odkriti, ima krepko lažje delo od nekoga drugega, ki se ukvarja z vsebinami,
katere čutnim zaznavam, edinemu »orodju« ugotavljanja, potemtakem tudi
spoznavanja, nagonskega življa, niso dosegljive, pa mora biti zmožen
ugotavljati na posreden način, in ne tako, kakor je dano absolutni večini, na
neposrednega. In je prav zaradi različnosti vsebin, s katerimi se ukvarjamo,
nemogoče neke korektne primerjave izvajati, in ugotavljati »dolžino dometa«
tega ali nekoga drugega. Neka »vele« simfonija zmore biti vrhunski, življenjski
dosežek na področju glasbe, in prek nje, vsaj nekaj časa, nikomur ni moč
(do)seči, po drugi strani pa tudi ugotovitev (tozadevno!!!) najmanjšega
nedeljivega delca sodi v isto kategorijo, med »vele« dosežke. Ja, res je,
vedenje o najmanjšem delcu je, na prvi pogled, pomembnejše od neke, glasbene, v
konkretnem primeru, lepote, ampak, veš – z iskanjem, in s pomočjo »igračk«,
raznih mikroskopov, teleskopov… trkalnikov, je moč lažje dospeti do ugotovitev,
kot zgolj, in samo iz sebe, brez slehernega pomagala, ustvarjati nove vsebine.
In tudi to moraš upoštevati, da je v te in v takšne igračke vloženo znanje,
razumevanje nekih drugih, ne teh, ki delčke odkrivajo, in jih zmorejo malodane
vsi, v kolikor so ustrezne šole za hrbti pustili, potemtakem takšni odkritelji
temeljijo predvsem na – tujih spoznanjih, znanjih. Da, dobesedno nemogoče je
vrednostno opredeljevati dosežke na sila pestrih, različnih področjih, s
katerimi se ukvarjamo, in jih med seboj, kolikor toliko korektno, primerjati.
Ne vem,
kam te bo popeljalo, v čem boš svoje veselje iskal, s čem se boš ukvarjal, a v
vsakem primeru ti želim, da boš to uspešno, sebi v veselje počel. In upam,
želim ti, da me prerasteš, dejansko, vsebinsko gledano, zlasti v tem, da ti
spoznanja nikdar ne bodo veselja do obstajanja jemala, ti življenja uničevala, da
boš, posledično, uspeval v tistem, s čemer se boš ukvarjal, obenem pa ti to
uspevanje ničesar ne bo (s)kazilo, pač pa te bo samo naprej, in še naprej,
gnalo. Obenem pa – ti nisi »vsak« otrok, daleč od tega, vendar imaš smolo, v
tem, da tudi jaz nisem »vsak« starš, tako da…
Ves
svet, malodane ves svet, in prav bebasto, deluje v podobah primerjav, nekih
medsebojnih, v nekem tekmovanju, v katerem skuša skorajda vsakdo preseči druge,
biti »boljši« od njih, žal pa je krepko premalo, skorajda nič – tekmovanja s
samim seboj, poskušanja preseči lastne, poprej odkrite, ugotovljene zmožnosti.
Prek objektivnih, naravno zasnovanih in omejenih, pa tako ni moč. Pomeni, da
svoja razmišljanja usmeri v to, kako boš jutri boljši, uspešnejši, pravilnejši,
kot si bil včeraj. In boš samo na tak način uspel realno vrednotiti lastna
prizadevanja, in dosežke, ter ugotavljati, ali si se, zares, v svojem času
uspel kam premakniti. Vse ostale primerjave so namreč dokaj subjektivnega
značaja, torej relativne, predvsem pa – vselej se bo našel, nekdo, ki bo malček
hitreje tekel od ostalih, dosegel gol več, višje skočil… več denarja
(za)služil, to vse je namreč odvisno tudi od nekih »srečnih« okoliščin, od
nekega, na primer, vetra-v-hrbet, od leta-žoge-in-(ne)zmožnosti-vratarja, od
materiala-katerega-uporabljaš… redko, sila redko pa se pripeti, da nekdo, ki je
odvisen, v svojem doseganju, izključno od samega sebe, od tega, s čem
razpolaga, v sebi, preseže, objektivno, zmožnosti, za katere je bil poprej
trdno prepričan, da prek njih ni moč.
Stoletja,
tisočletja nazaj, je bilo krepko težje dejstva ugotavljati, kot danes, ko jih
ugotavljajo, ali vsaj skušajo, na osnovi poprej ugotovljenega, in s pomočjo
raznih pomagal, s kakršnimi poprej niso razpolagali. Pomeni, da znajo dosežki
nekega tekočega časa temeljiti tudi, če ne večinoma, na dosežkih preteklih
časov, kar pomeni tudi to, da avtorji teh dosežkov niso upravičeni do tega, da
se (izključno) na lastne zmožnosti sklicujejo. Še več, lahko da so, te, njihove
zmožnosti, celo krepko manjše, kot so bile zmožnosti njihovih predhodnikov. Pa
se ne bi smeli z nekim »preseganjem«, svojim, predhodnikov bahati… Brez Koha,
na primer, bi med današnjimi zdravniki in laboranti ne bilo enega samega »strokovnjaka«,
ki bi, s pomočjo laboratorijskih naprav, ne zgolj temelječ na lastni zmožnosti
razumevanja, in ugotavljanja, o bakterijah vedel, kot povzročiteljih bolezni.
In delo današnjih programerjev, naučenih v programiranje, je krepko lažje od
dela, dosežka tistih, ki so zasnovali možnosti »strojnega komuniciranja«, ki so
spoznali, to, da je moč tudi z izdelavo, in uporabo, nekih mehanskih delčkov
dospeti do pameti. Ne, nikakor ne do inteligence, pa četudi »umetne«, kajti
inteligenca, razum, in pamet se ne moreta primerjati, druga je namreč "(s)programirana«,
in zlasti krepko omejena, po svojih zmožnostih, dočim razuma ni moč ne
programirati, in še manj mu meje postavljati…
Želim
ti, kakopak, želim, da dospeš do trenutka, ko boš samemu sebi povedal, da si
prerasel svojega očeta. V kolikor ti bo to uspelo, seveda. A naj ti pri tem
ugotavljanju ne bo merilo nekaj izven tebe, nek, morebiten, dosežek tvojih
prizadevanj, ker ti bo na tak način nemogoče neke upoštevanja vredne primerjave
početi, pač pa me skušaj preseči predvsem, če ne zlasti, v načinu svojega
obstajanja, življenja. Skušaj, do konca, ostati samemu sebi zvest, zvest nekim
vrednotam, ki naj bodo vodilo tvojega slehernega koraka, nekim ciljem, ki te ne
bodo cik-cak vodili, predvsem pa skušaj manj napak narediti, v svojem
življenju, kot sem jih storil jaz, manj tistih napak, ki do grenkobe vodijo!
Potemtakem – nikar »človeštva« ne ugotavljaj, raje se posveti nekemu bolj »varnemu«
področju.
Ni komentarjev:
Objavite komentar