Okrepitev…

Ugotovila sva ga v petek popoldne. Za domovanje si je izbral drvarnico oziroma njeno ostrešje…

 

Mačka sta ga opazila šele v soboto. Sta si ga ogledovala, a mu ničesar nista naredila. Cucka sta ga zaznala že v petek. Ga lovita, čeprav mu ničesar ne bi naredila. Ko ne bi bežal, ta mladič, pred njima, tudi ona ne bi tekla za njim. In ko se znajde nekje, od koder mu ni več kam (z)bežati, se zaustavita celo manj kot pol metra od njega, si ga ogledujeta, ga, z varne razdalje, ovohavata, ker – to malo mače dobro prha, in renči…

 

Za mano teče že od petka. A sem rekel, takrat, odpade-mali-dva-mačka-in-dva-cucka-sta-mi-zaenkrat-povsem-dovolj-znajdi-se-pojdi-drugam…

 

V soboto se je, v času najinega kosila, v begu pred Tiso in Tarom, zatekel v kuhinjo. In naredil sem napako, ali pa tudi ne, kakorkoli že, postregla sva mu z naribanim sirom. Dan kasneje je že redno dobil za jesti, in tudi za žejo gasiti, v tej vročini…

 

Ne vem, je samček ali samička, v obeh primerih, če ostane, ga čaka poseg. Pomeni, da bom moral tudi za ta denar poskrbeti. Ne želim tako, kot počne sosed (mimogrede, domnevam, da je mladiček, ki se je k nama zatekel, mladič ene njegovih mačk), ki ima, baje, rad živali, pa ima kopico nekastriranih mačkonarjev, in nesteriliziranih mačk, le-te pa vsaj dvakrat letno povržejo mlade, pa… ja, lepo narašča število teh krempljastih bitij, zvečine samim sebi prepuščenih…

 

Kapitulacija, moja, na celi črti! Priznam! V mislih vsaj sem ga hotel drugje videti, vendar – še nikoli nobene nebogljenosti nisem v nemar prepuščal, pa tudi tega bitjeca, ki samo zase (še) ne zmore poskrbeti, ne bom.

Očitno bova Mala in jaz delila najin čas s petimi, ne samo s štirimi kosmatinci. In Malo se radi tega tudi nič ne pritožuje…