Na
današnji dan sem, pred štirinajstimi leti, ostal brez osebe, ki me je rodila,
dobršen del mojega časa skrbela za čim boljše pogoje mojega obstajanja, me
usmerjala, spodbujala in mi bila vseskozi v oporo, v pomoč. Brez osebe, ki je
živela (tudi) meni in zame. In sem ji kasneje, po svojih najboljših močeh,
skušal vračati, ji biti v oporo, v pomoč…
Sem zapisal,
da sem ostal brez nje?! Kaže, da sem se zmotil, kajti ostal sem brez njenih
pogledov, nasmehov, objemov, besed in ravnanj, v njih fizičnih podobah, dočim
je ona sama ostala, pa še kako, v meni, in bo tam vse do tedaj, ko mi ugasne
luč z neba, in tista, ki se trudi v meni svetliti…
Marsikdaj
pomislim nanjo. Na njene besede, ravnanja, na njeno življenje, polno nekega
odrekanja, izkazanega zato, da bi bilo njenim otrokom boljše, lepše. Marsikdaj
mi pred oči dospe njena podoba, zdaj v nasmehu, zdaj v žalosti izkazovana.
Marsikdaj razmišljam o najinih pogovorih, potemtakem tudi o besedah, katere sem
izrekel. In jih, nekaterih vsaj, morda niti smel ne bi. Ko bi, takrat, poznal
življenje tako, kot ga je poznala ona…
Ne
morem reči tistega občega »naj počiva v miru«, ker ne počiva, prav nič, in prav
nikjer. Je, pač, umrla, povsod, v vsakem času in prostoru. Razen v meni. Tam pa
ne sme počivati, nasprotno, naj čim bolj živi, tudi v bodoče!
Ni komentarjev:
Objavite komentar